Avtentičnost (authenticos - grško: "original", "pristno", "resnično", "glavno") se imenuje skladnost z izvirnikom oz. Besedilo prevoda, ki ga je avtor izdelal ali odobril, je verodostojno. Pripombe na zakon, ki jih je dal njegov ustvarjalec, se po zakonu štejejo za verodostojne. Toda najobsežnejše razumevanje kategorije pristnosti najdemo v filozofiji.
V delih sodobnih psihologov in psihoterapevtov avtentičnost obravnava kot integrativno sposobnost človeka. Tradicija te metode sega v dela M. Heideggerja in J.P. Sartra. C. Rogers na primer pristnost definira kot človekovo sposobnost zavračanja predlaganih družbenih vlog in izražanje resničnih, edinstvenih za to osebo, misli, čustva in vedenje. V tem smislu avtentičnost postane nujna sestavina pristne komunikacije v nasprotju z običajnimi "govoricami in klepetanjem" (M. Heidegger), ki se razumejo kot "sprevrženost dejanja komunikacije" in vodi do napačnega razumevanja.
Psihološka nejasnost meja definicije avtentičnosti vodi v terminološko širjenje sinonimov kategorij:
- popolnoma delujoča osebnost (C. Rogers);
- svoboda (F. Allport);
- samoaktualizacija (A. Maslow);
- jaz, holistična osebnost (F. Perls);
- kongruenca (J. Grinder).
Najbolj pravilno psihološko definicijo pristnosti lahko prepoznamo kot popoln in celostni odnos vseh psiholoških procesov človeka, ki določajo njegovo delovanje. Kot manifestacija pristnosti velja, da je izkušnja posameznika, ki je ne izkrivljajo socialni zaščitni mehanizmi, vpletenost v dogajanje in neposredna manifestacija njihovih čustev.
Skladnost misli in dejanj s čustvi v sodobni psihologiji običajno imenujemo kongruenca ali skladnost. Tako je avtentična oseba kongruentna.
Terapija z geštaltom vključuje zavedanje relativnosti družbenih mehanizmov in vedenjskih vzorcev, preden doseže pristnost ali samostojnost, kar vodi v zatrjevanje lastne vrednosti in potrebe po kakršnih koli čustvih. Obenem to človeka ne oprošča odgovornosti za pristnost družbenega vedenja.
