O empatiji je veliko govoric in ugibanj. Nekateri menijo, da je to nekaj kot ekstrasenzorno zaznavanje, drugi primerjajo empatijo z empatijo do ljubljenih. Medtem se resnica skriva nekje vmes.
Empatija je razumevanje duševnega in čustvenega stanja druge osebe, to je sposobnost zaznavanja čustev sogovornika, pri tem pa se zaveda, da gre za čustva druge osebe. Če oseba zaznava partnerjeva čustva kot svoja, potem to ni več imenovano empatija, temveč identifikacija s sogovornikom.
Obstaja teorija, po kateri so za empatijo odgovorni zrcalni nevroni, ki jih je leta 1990 odkrila skupina italijanskih znanstvenikov, vendar ta hipoteza ni bila v celoti raziskana. Omeniti velja, da so bili sprva zrcalni nevroni v čelni skorji opic.
Empatija je več kot branje razpoloženja sogovornika s svojimi kretnjami, obraznimi izrazi, tonom glasu. Da bi obvladali podobno metodo branja čustev sogovornika, morate le prebrati kompetentno napisano knjigo o znakovnem jeziku. In še vedno ne boste mogli natančno razumeti stopnje obupa, veselja ali navdušenja sogovornika.
Psihologi ne štejejo empatije za nekaj izjemnega. Razvili so celo tehnike za prepoznavanje stopnje empatije in njene stopnje. Tako se lahko stopnja empatije giblje od slabega čustvenega odziva do visoko - popolnega potopitve v misli in občutke partnerja. Za izgradnjo globokih čutnih odnosov je empatija nujna! Partner ne sme samo obžalovati in sočustvovati, razumeti mora, kaj doživlja njegova druga polovica. Takrat se pojavi resnična bližina.
V znanstvenofantastičnih knjigah obstaja še ena vrsta empatije - ko ljubljeni ljudje lahko čutijo čustva drug drugega na daljavo. Takšna empatija je podobna ekstrasenzorni percepciji. V resnici takšne oblike empatije niso bile potrjene, niti niso bile ovržene. Med poskusom ljudje, ki so pokazali dobre rezultate, ko so ponovili poskus, niso mogli več ponoviti prejšnjega rezultata.
