V krščanski tradiciji obstaja več zakramentov, med katerimi Gospod človeku pošilja božjo milost. Število zakramentov se razlikuje na treh področjih krščanstva. Maziljenje je eden izmed sedmih pravoslavnih duhovnikov. V katoliški in protestantski cerkvi je odnos do maziljenja nekoliko drugačen od pravoslavne tradicije.
Maziljenje je mazanje določenih delov človeškega telesa s svetim svetom. V pravoslavnem izročilu se maziljenje izvaja skupaj s krstom, ko duhovnik z besedami "Pečat daru Svetega Duha" položi sveti svet na čelo, veke, ušesa, prsni koš, roke, noge in usta. Po pravoslavnem nauku v tem zakramentu se na človeka spusti božja milost, ki pomaga krščenim, da se izpopolni v duhovnem življenju. Ta zakrament se izvaja vsem, ki se lotijo svetega krsta. Vsak duhovnik, ki ni prepovedan službe, je lahko izvajalec maziljenja.
Med katoličani se mazanje imenuje potrditev. Praktično plat zakramenta odlikuje dejstvo, da ga izvaja škof (le v redkih primerih je duhovnik lahko pomazan) in samo nad ljudmi, ki so dosegli določeno starost (običajno 13 let in več). Mazljeno je samo čelo. V potrditev človek prejme tudi milost, ki naredi katoliškega bojevnika.
V protestantski tradiciji koncept maziljenja kot zakramenta ni. To ni nič drugega kot pobožni običaj, ki pomeni zavestno izpovedanje vere. Po učenju protestantov bi moral človek začeti mazanje v odrasli dobi. Od tega trenutka se lahko protestant šteje za polnopravnega člana Cerkve.
