Trgovinski odnosi spremljajo razvoj civilizacije od njenih najzgodnejših faz. Sprva je bilo vse precej preprosto, vse je bilo omejeno le z naravno izmenjavo blaga za drug izdelek. Toda razvoj je šel naprej in na stopnji mednarodne trgovine se je postavilo vprašanje izvajanja trgovinske politike. Treba je podrobneje razumeti, kaj je njegovo bistvo.
Ko govorimo o trgovinski politiki na splošno, je najpogosteje politika tista, ki ureja vprašanja zunanje trgovine. Zunanjetrgovinska politika pomeni skupek metod, načel in vzvodov države na zunanjetrgovinske odnose. Najpogosteje uporabljeni instrumenti zunanjetrgovinske politike so davki, subvencije, carine in trgovinska pravila za rezidente in nerezidente države.
V praksi trgovinska politika najpogosteje vpliva na izvoz in uvoz blaga. Če na to pogledate s tega vidika, lahko ločite več modelov zunanjetrgovinske politike.
Prvi model je protekcionizem. Vključuje uvedbo takih pravil za uvoz blaga, ki podjetnikom, ki jih uvažajo, ne bi omogočila gospodarskih koristi od prodaje na določenem ozemlju. Določene so bodisi previsoke dajatve bodisi neposredne prepovedi uvoza. Ta politika se uporablja izredno redko, saj lahko povzroči ne samo gospodarske napetosti v državi, ampak tudi zunanjo politiko. Protekcionizem ima lahko svoje sorte. Prva sorta je selektivni protekcionizem, namenjen določeni skupini dobrin ali določeni državi. Drugi je industrija, katere glavni namen je zaščita določene panoge ali gospodarstva. Tretji je kolektivni protekcionizem, ki pomeni uporabo zaščitnih ukrepov v več državah hkrati. Četrta sorta je skriti protekcionizem, ki se od vseh drugih razlikuje po odsotnosti uporabe carinskih metod.
Drugi model zunanjetrgovinske politike je politika proste trgovine. Ime govori samo zase. Država popolnoma odpravi vse trgovinske omejitve tako znotraj države kot na njenih carinskih mejah, kar omogoča prosti pretok blaga. Uporaba takšne politike je mogoča le, če obstaja razvito nacionalno gospodarstvo, ki bi podjetnikom omogočalo, da se enakovredno konkurirajo z uvoženim blagom in storitvami.
Poseben položaj ima model monetarizma, po katerem glavna stvar za gospodarstvo države ni prisotnost razvitega nacionalnega gospodarstva ali močnih trgovinskih odnosov, temveč številčna ponudba denarja v gospodarstvu. Z vidika trgovinskih odnosov je veliko sredstev mogoče doseči ne samo s prodajo blaga, proizvedenega v državi, temveč tudi s posredniškimi funkcijami med državami, ki tvorijo povpraševanje po ponudbi blaga in storitev. Tudi velik denar v gospodarstvu je mogoče doseči z denarno politiko in razvojem mednarodnih posojil in naložb. Ne smemo pa pozabiti, da bo presežek denarja neizogibno privedel do inflacijskih procesov.
