Ljubitelji gledališča in kina pri nas so junake Igorja Bochkina od nekdaj zaznamovali z epiteti: pogumni, močni, neuničljivi, ne slučajno, saj je današnji Ljudski umetnik Ruske federacije takšen v resničnem življenju. Prav te lastnosti njegovega značaja so bile najbolj prepoznane v domačem umetniškem okolju.
Ljudski umetnik Rusije Igor Bochkin je danes primer tistih znanih gledaliških in filmskih igralcev, katerih imen in likov je pri nas preprosto nepredstavljivo, da jih ne poznamo. Prav ti talenti krasijo oder in sceno samo s svojo prisotnostjo.
Življenjepis Igorja Bochkina
V moskovski družini, zelo daleč od sveta umetnosti in kulture, se je 17. februarja 1957 rodil bodoči nadarjeni brutalnik. Igor Bochkin je zelo harmonično prenesel svojo podobo "začinjenega kmeta" iz resničnega življenja v svoje gledališke in "kino" junake in tako postal personifikacija ustvarjalne moškosti, ki je ni mogoče umestiti v okvir nadzorljivosti.
Življenje navadnega velemestnega najstnika se je dobesedno spremenilo, potem ko je nekega dne zašel v vidno polje pomočnika režiserja filmskega projekta "Luči". Nagajiv pogled mladega Bochkina je bil zelo primeren formatu glavnega junaka - Kuzke Žuralev. In potem se je skoraj takoj pojavila vloga Miše Bašarin v filmu "Rdeče sonce" (1972). Vendar tako močan filmski prvenec našega junaka ni obrnil glave in je v GITIS vstopil šele po nujni službi, ki jo je preživel v tankovski družbi.
Leta 1981 je Bochkin začel službo trupe Moskovskega gledališča. Gogola, kjer so ga sedem let zaznamovale številne pomembne vloge. Posebej bi rad opozoril na njegove like v predstavah: "Letenje nad gnezdom kukavice", "Območje pristajanja neznano" in "Plaža".
In potem je njegova gledališka hiša postala Gledališče poimenovano Puškina, kjer so ga uresničili ne le kot nadarjenega igralca, ampak so ga dobili tudi kot odrskega režiserja. Igor Bochkin je v tej vlogi debitiral iz produkcije "Zadnje poletje v Chulimsku" po literarnem delu A. Vampilova. Med njegovimi nedavnimi režiserskimi deli bi rad omenil projekte: "Najbolj-najbolj" in "Nisem enak vsem".
Ni dvoma, da je kinematografija kljub temu prinesla ljudski umetnici posebno priljubljenost. V filmih: "Izredno stanje okrožnega obsega" (1988), "Gorjačev in drugi" (1992-1994), "Poročilo" (1995), "Barkhanov in njegov telesni stražar" (1996), "Moskovska saga" velja omeniti njegova nadarjena filmska dela. (2004), "Saboter. Konec vojne" (2007), "Pustolovščine notarja Neglincev" (2008), "Poročilo o usodi" (2011), "Neljubljeni" (2012), "Moja sestra, ljubezen" (2015), "Ljubezen omrežje "(2016), " Zvestoba "(2017), Cikel" (2017) in mnogi drugi.
