Josip Broz, ki je v zgodovino zašel pod partijski psevdonim Tito, je ena močnih in skrivnostnih osebnosti 20. stoletja. Dolga leta Titovega režima ni držala sila orožja, temveč lastna oblast. Njeni državi je lahko zagotovil ogromen vpliv in visok mednarodni položaj, po besedah ameriškega predsednika Nixona pa so ga dojemali enako kot legendarni voditelji držav protihitlerjske koalicije.
Otroštvo in mladost
Josip Broz se je rodil 25. maja 1892 v vasi Kumrovets na Hrvaškem. Bil je sedmi otrok v družini hrvaškega Franja in Slovenije Marije Broz.
Mladi Josip je leta 1900 vstopil v osnovno šolo v Kumrovcu, ki jo je maturiral leta 1905. Dve leti pozneje se je preselil v Sisak, kjer se je zaposlil kot vajenec vlaka v železniškem skladišču.
Hkrati se je pridružil Socialdemokratski stranki Hrvaške in Slovenije. V naslednjih letih je deloval kot delovodja v tovarnah v Kamniku, Čenkovu, Münchnu, Mannheimu in Avstriji.
Leta 1913 so ga uvrstili v avstro-ogrsko vojsko. Po končanih podčastniških tečajih odide na srbsko fronto s činom narednika leta 1914.
Njegov pogum in pogum sta mu pomagala hitro postati naredniški major. Leta 1915 so ga premestili na rusko fronto, kjer je bil čez nekaj časa ranjen in ujet.
Po zdravljenju v bolnišnici so ga poslali v vojno ujetništvo. Vendar je imel srečo in bil je svoboden leta 1917, ko so revolucionarni delavci vdrli v zapor.
Aktivno je sodeloval pri boljševiški propagandi in julijskih demonstracijah v Petrogradu. Ponovno so ga aretirali, a so ga kmalu izpustili in zapustili v Omsk, kjer leta 1980 vstopi v Rdečo armado.
Leta 1920 se je vrnil na rodno Hrvaško, ki je postala del novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Kariera
Po vrnitvi v Jugoslavijo se je pridružil komunistični stranki, ki je zmagala na volitvah 1920 in si pridobila 59 poslanskih mest. Vendar pa ga je prepoved in razpad komunistične partije prisilila, da se je preselil iz prestolnice.
V naslednjih letih je opravljal različne položaje in bil na koncu imenovan za sekretarja hrvaške metalurške industrije v Zagrebu. Hkrati je še naprej delal v komunističnem podzemlju.
Leta 1928 je končno postal sekretar zagrebške veje KPJ. Pod njegovim vodstvom so pod njegovim vodstvom potekale protivladne ulične demonstracije in stavke.
Žal so ga kmalu aretirali in obsodili na pet let zapora. V zaporu je srečal Mojzesa Pidžada, ki je postal njegov idejni učitelj. V tem času je prevzel partijski psevdonim Tito. Po izpustitvi se je preselil na Dunaj in postal član Politbiroja Komunistične partije.
Med letoma 1935 in 1936 je v Sovjetski zvezi deloval kot zaupnik generalnega sekretarja KPJ Milana Gorkiča.
Gorkichova smrt leta 1937 je povzročila njegovo imenovanje na mesto generalnega sekretarja Komunistične partije Sovjetske zveze. Uradno se je zaposlil leta 1939 in leta 1940 organiziral podzemni kongres, na katerem je sodelovalo 7000 udeležencev.
Med nemško invazijo na Jugoslavijo 1941 je bila KPJ edina organizirana in funkcionalna politična sila. Ko je izkoristil večino priložnosti, je ljudi pozval, naj se združujejo v boju proti okupaciji.
Vojaški odbor je ustanovil kot del komunistične partije in bil imenovan za poveljnika.
Po Teheranski konferenci, na kateri je bil priznan kot edini vodja jugoslovanskega upora, je Tito podpisal sporazum, ki je privedel do združitve njegove vlade z vlado kralja Petra II. Malo kasneje je bil Tito imenovan za začasnega premiera Jugoslavije. Toda to imenovanje mu ni preprečilo, da bi ostal na položaju poveljnika odporniških sil.
Oktobra 1944 je sovjetska vojska s podporo partizanov Tita osvobodila Srbijo. Do leta 1945 je Komunistična partija postala glavna politična sila v Jugoslaviji.
Ko je dobil množično ljudsko podporo, si je prislužil naziv "osvoboditelj Jugoslavije". Zmagal je na zemeljskih volitvah in prevzel funkcijo premierja in zunanjega ministra.
Njegova vloga pri osvoboditvi Jugoslavije ga je privedla do prepričanja, da lahko država sledi svojemu toku, za razliko od drugih držav bloka, ki bi morale priznati CPSU kot svojo vodilno silo.
Z utrditvijo svojih pristojnosti je novembra 1945 napisal in sprejel novo ustavo Jugoslavije. Vodil je sojenja vsem sodelavcem in opozicionistom. Nato nadaljuje diplomatsko zbliževanje z Albanijo in Grčijo, kar je izzvalo ostre kritike Stalina.
Rast kulta osebnosti je Stalina tako razjezila, da je večkrat poskusil odstraniti slednjega iz vodstva Jugoslavije, vendar brez večjega uspeha. Razkol med voditeljema je privedel do tega, da je bila Jugoslavija odrezana od Sovjetske zveze in njenih zaveznikov, vendar je hitro vzpostavila diplomatske in trgovinske vezi s kapitalističnimi državami.
Po Stalinovi smrti se je znašel pred dilemo: bodisi nadaljevati gradnjo odnosov z zahodnimi državami ali pa najti skupno stališče z novim vodstvom centralnega komiteja KPJ. Vendar je Tito lahko presenetil ves svet z izbiro tretje poti, ki naj bi vzpostavila vezi z voditelji držav v razvoju.
Z Jugoslavijo je postal eden od ustanoviteljev Gibanja nesvrstanih in vzpostavil močne vezi z državami tretjega sveta. Imenovan je bil za prvega generalnega sekretarja Gibanja neslobode. Prvi kongres te organizacije je bil leta 1961 v Beogradu.
Leta 1963 je uradno spremenil ime države v socialistično Zvezno republiko Jugoslavijo. Izvajal je različne reforme v državi, ljudem je dal svobodo govora in verskega izražanja.
Leta 1967 je odprl meje svoje države z razveljavitvijo vstopnih vizumov. Dejavno je sodeloval pri spodbujanju mirnega reševanja arabsko-izraelskega spora.
Leta 1971 je bil ponovno izvoljen za predsednika Jugoslavije. Po imenovanju je uvedel številne ustavne spremembe, s katerimi je državo decentraliziral, republikam pa dal avtonomijo.
Medtem ko so republike nadzirale izobraževanje, zdravstvo in stanovanja, je bil zvezni center odgovoren za zunanje zadeve, obrambo, notranjo varnost, vprašanja deviznih tečajev, prosto trgovino znotraj Jugoslavije in razvojna posojila revnejšim regijam.
Leta 1974 je bila sprejeta nova ustava, zaradi katere je postal predsednik vse življenje.
Osebno življenje
Trikrat je bil poročen, najprej s Pelagejo Broz, nato s Hert Haasom in na koncu z Jovanko Broz. Imel je štiri otroke: Zlatico Broz, Hinko Broz, Žharko Leon Broz in Aleksandar Broz.
