Ezekiel je eden starozaveznih prerokov. Sin duhovnika in sam duhovnik, živel je v VI stoletju pred našim štetjem. Nebukadnezar je, ko je osvojil Jeruzalem, v Babilon pripeljal plemenite ljudi in dobre obrtnike. Med zaporniki je bil Ezekiel.
Tam se je v Babilonu judovskemu duhovniku razkril dar prerokbe. Videl je prihodnost človeštva in zlasti judovskega ljudstva. Božji glas mu je ukazal, naj pridiga Izraelom. Ezekiel je napovedoval, da se bodo Judje po trpljenju kazni za odpoved od pravega Boga osvobodili babilonskega ujetništva, se vrnili v domovino in obnovili jeruzalemski tempelj.
Prerok sta obiskala dva pomembna videnja. Ezekiel je videl nastanek Kristusove Cerkve z izkoriščanjem Božjega Sina, rojenega iz Device Marije. Drugo videnje je bilo razodetje vstajenja od mrtvih. Ezekiel je pripovedoval, kako ga je Gospod pripeljal na polje, polno suhih kosti. Božja beseda se je kosti sestavila v okostja, razrasla žile in meso ter se pokrila s kožo. Gospod je duhovniku razložil, da so te kosti Izraelci, z upanjem so se izsušile, in naročil je Ezekiela, naj prerokuje svojemu ljudstvu, naj ga pripelje iz grobnega ujetništva in ga pripelje v deželo Izrael. To prerokbo o vstajenju mrtvih beremo zjutraj v soboto svetega tedna.
Namen Ezekielove službe je bil spomniti Žide na grehe, zaradi katerih je bilo ljudstvo v ponižujočem položaju, pa tudi v njihovo vero v njihovo združitev in prihodnjo blaginjo ljudstva. Učence je učil, naj se znebijo svojih porokov in se pokesajo tako, da so se obrnili k Bogu.
Knjiga Ezekiela vsebuje sedem prerokb, ki jih je Gospod postavil vanjo, in ona pridiga enotnost Božjega ljudstva. Na to knjigo se sklicuje dokument Papeškega sveta o spodbujanju krščanske enotnosti.
Katoliška cerkev 21. julija praznuje spominski dan starozaveznega preroka Ezekiela. Na ta dan se izvajajo obredi krsta tistih, ki se odločijo spreobrniti k veri. Tisti, ki pridejo v katoliško cerkev, prejmejo odpuščanje.
