Dan obhajila svetnikov telesa in krvi Kristusove za pravoslavno osebo je posebno zmagoslavje. Zato mora človek v tem času na poseben način rešiti svojo dušo in telo pred grehom, pri čemer poskuša dan preživeti pobožno.
Vernik je na pravoslavno obhajilo pripravljen s posebno zadrego, saj je dan obhajila svetih skrivnosti za kristjana praznik. Cerkev močno priporoča, da si ljudje pripravijo dušo za obhajilo svetišča s postom in posebnim molilnim pravilom, ki vključuje določene kanone, pa tudi odlomek, prebran neposredno za obhajilo. Če kristjan z globoko vero in razumevanjem prihajajočega dogodka začne obhajilo, potem duša človeka doživi posebno veselje.
Cerkev priporoča, da ljudje obhajitve držijo dan obhajila pošteno in spoštljivo ter razmišljajo o večnosti. To ni naključje, ker je kristjan ob bogoslužju občeval z Bogom. Lahko rečemo, da zakrament človeka osveti do padca slednjega. Tako ne bi smel samo dan zakramenta, temveč tudi ves naslednji čas po udeležbi zakramenta, da bi se skušal vzdržati greha.
Na dan zakramenta je priporočljivo branje svetih besedil iz Svetega pisma (zlasti Nove zaveze). Koristno bo tudi, da se pridružite stvaritvam svetih očetov Cerkve. Za prodor v globino pomena zakramenta se pravoslavni kristjan lahko obrne na nauke svetnikov o tem svetem zakramentu.
Takoj po obhajilu bi se moral pravoslavni človek zahvaliti Bogu z branjem posebnih zahvalnih molitev, ki so objavljene v številnih molitvenih knjigah. Po zakramentu prakticirajoči kristjan ne sme pozabiti na pravilo molitve v celicah.
Na dan Gospodovega obhajila vernik skuša zabavo čim bolj zmanjšati: na primer gledanje televizije, pretirano zasmehovanje. Nepristojnost, brezsrčnost (kot tudi druga nespodobnost) niso dovoljeni. Vernik ne bi smel pljuvati na dan svetega obhajila.
Tako je dan obhajanja za kristjana, ki je poseben, treba porabiti za razmišljanje o tem, kar se je zgodilo, in si prizadevati, da bi čim dlje ohranili čistost duše in svetost, podarjeno s pomočjo človekove zveze z Bogom.
