Nepremični deli govora se od spremenljivih razlikujejo po tem, da nimajo konca. Takih delov govora ni mogoče spremeniti in v besedilu se uporabljajo v isti obliki. V skladu s šolskim učnim načrtom ti vključujejo delovne dele govora, particile, prislove, izgovore in onomatopejske besede.
Navodila za uporabo
1
Uradni deli govora vključujejo besede, ki jim je nemogoče postaviti vprašanje. Te besede nimajo leksikalnega pomena, saj ne označujejo ne predmeta, ne znaka ali dejanja. Njihova edina funkcija je pomožna. Služijo za izražanje razmerja med predmeti, dejanji ali znaki ter za povezovanje v stavku in stavku. Pri razčlenjevanju stavka se slušni deli govora preskočijo, ker niso nobeni člani stavka.
Služni deli govora so:
- delci („bi“, „ali“, „samo“, „ne“, „samo“);
- sindikati ("a", "ampak", "in", "tako, da", "ker");
- predloge ("v", "pod", "skozi").
2
Delnica se nanaša na neodvisne dele govora. Lahko mu postavite vprašanja "Kako?", "Kaj počnete?", "Kaj počnete?". Delnik je nedokončna oblika glagola, kar pomeni dodatno dejanje v glavnem dejanju. Delnice ohranjajo obliko glagola, iz katerega so tvorjene, eden od lastnosti glagola pa je prehodnost. Tako kot glagol je tudi particip lahko refleksiven in nepopravljiv, prav tako pa ima obliko popolne in nepopolne oblike.
Nepopoln pogled pomeni, da dodatno dejanje še ni zaključeno. Iz sedanjega glagolskega stebla je tvorjen manjvreden delnik z uporabo pripone "a" po šihanju ("dihanje"), pripono "I" v drugih primerih ("ljubeč") in "učiti se" iz glagola "biti" ("biti").
Popoln pogled pomeni, da je dodatno dejanje do začetka glavnega dejanja, izraženo z glagolskim predikatom, že končano. Nepopolni participi se tvorijo s pomočjo priponk "v" ("jesti"), "uši" ("jesti"), "shea" ("prihajajo") iz infinitivnega glagola ali glagola v obliki preteklega časa in s pomočjo pripone "visi" (»nahranjen«) iz refleksivnih glagolov.
Stavek zakramenta je okoliščina.
3
Prislov je samostojni del govora, ki označuje znak predmeta, dejanja ali kakšnega drugega znaka. V stavku lahko prislov pripišemo glagolu, participu, participu, samostalniku, pridevniku ali drugim prislovom. Prislovi nimajo konca in jih ni mogoče spremeniti. V stavku prislovi najpogosteje izpolnjujejo funkcijo okoliščin, vendar lahko igrajo vlogo predikata. Naslednje skupine prislov se razlikujejo po poimenovanju:
- način delovanja („kako?“, „kako?“), na primer: „zanesljiv“;
- čas ("Kdaj?", "Kako dolgo?", "Kako dolgo?"), na primer: "poleti", "dolgo";
- kraji ("Kje?", "Kje?", "Kje?"), na primer: "daleč", "dom";
- razlogi ("Zakaj?"), na primer: "vroče";
- cilji ("Zakaj?"), na primer: "namenoma";
- mere in stopnje ("Koliko?", "Koliko?", "V kolikšni meri?", "V kolikšni meri?"), na primer: "malo", "veliko".
Ločeno v ruščini so poudarjeni prislovi, ki označujejo znak dejanja. To so okvirni ("od tam"), nedoločni ("nekako"), zaslišalni ("zakaj") in negativni ("nikoli") prislovi.
4
Preseki opravljajo funkcijo prenašanja čustev in čustev, ne da bi poimenovali subjekt, niti dejanja, niti znaka, na primer "ah", "oh", "wow", "wow", "br-r".
5
Onomatopejske besede so ustvarjene za izražanje zvokov žive in nežive narave, na primer: "ku-ku", "woof", "meow" itd. Prav tako se ne spremenijo.
