Vnebovzetje Gospoda Jezusa Kristusa je eden izmed dvanajstih velikih krščanskih praznikov. Konča spomin pravoslavnih na dogodek blaženega Kristusovega vstajenja. Vnebovzetje je praznovanje, ki ni določeno pod določenim datumom, zato se vsako leto spremeni čas praznovanja tega dogodka.
Zgodovinski dogodek Vnebovzetja Gospoda Jezusa Kristusa nam pove, da se je Gospod, ko je bil na zemlji, povzpel v nebesa. Sprva je umrl, nato je vstal in se štirideseti dan povzpel k svojemu nebeškemu Očetu.
Čas praznovanja Kristusovega vnebovzetja je odvisen od datiranja velike noči. Gospodovo vstajenje je osrednji dan liturgičnega življenja pravoslavca. To je začetek novega liturgičnega kroga, zato nekateri cerkveni prazniki upoštevajo že od velike noči. Vnebovzetje štirideseti dan slavi pravoslavna cerkev. Novozavezna pisma ljudem odkrito oznanjajo, da se je ravno v tistem času Gospod povzpel na nebesa. Trideset devet dni se je Kristus prikazal svojim učencem in apostolom, toda takrat je napočil čas, da se vrnejo k Bogu Očetu.
V pravoslavnem koledarju je Kristusov vnebovzetje štirideseti dan po veliki noči. Številka štirideset je bila vedno simbolična tako za novo zavezo kot za staro. Tudi v času Mojzesa in prerokov je simbolika številke 40 imela poseben pomen. Bila je posebna in skrivna. Torej je štirideset let judovski narod kot kazen hodil po puščavi, a štirideset dni je Mojzes ostal na gori, preden je prejel Deset zapovedi. Kristus je v Novi zavezi štirideset dni postil v puščavi in že v sodobnem času, štirideseti dan, je zaznati budnost pokojnikov.
Izkaže se, da je za ugotovitev časa praznovanja vnebovzetja potrebno šteti štirideset dni od dneva pashe. Velja poudariti, da spomin na dogodek Kristusovega vnebovzetja v nebesa vedno pade v četrtek.
