V nevtralnih vodah Kerčanske ožine 21. januarja 2019 sta dve tanzanijski plovili ujeli ogenj, ki sta prevažala utekočinjen zemeljski plin. Razlog za tragedijo, ki je terjala življenje 20 mornarjev, je bila nezakonita črpanje plina v odprtem morju, kar mednarodno pravo prepoveduje. Vendar korenine problema segajo mnogo globlje od banalne neodgovornosti kapitanov dveh tankerjev, ki so se odločili za tvegan manever.
Kronika incidenta
V ponedeljek, 21. januarja, je Rosmorrechflot poročal, da tankerji Venis in Maestro, ki plujejo pod zastavo Tanzanije, gorijo v Kerški ožini. Malo pred tem so kubansko pristanišče Temryuk poklicale ladje. Požar se je začel med sidriščem na odprtem morju, ki je bilo urejeno tako, da je črpalo zemeljski plin, mimo vseh varnostnih zahtev. Pozneje je na eni od ladij požar, ki se je začel, pripeljal do eksplozije. Skupna količina plina, ki so ga prevažali tankerji, je presegla 4, 5 tone.
Na krovu obeh ladij je bilo več kot 30 članov posadke, večinoma državljani Turčije in Indije. Na pomoč so jim hitele ruske reševalne ladje, iskanje preživelih pa je izvedel tudi helikopter. 12 ljudi je bilo rešenih, trupla 14 mrtvih pa so bila najdena. O preostalih mornarjih poročajo, da pogrešajo, vendar so možnosti, da bi jih našli žive, ponavadi nič.
Požar ni vplival na ladijski promet na območju incidenta. Vendar pa je obstajala nevarnost onesnaževanja okolja zaradi razlitja nafte. Zapleteni vremenski pogoji otežujejo celovito oceno njegovega obsega.
Požari povzročajo
Tik pred tragedijo je tankerju Maestro prepovedana uporaba plinskega terminala v pristanišču Temryuk, ker je bila ladja uvrščena na ameriški seznam sankcij za prevoz nafte v Sirijo. Delo z njim grozi dobaviteljem, operaterjem terminalov in kupcem, ki so pod sankcijami. Hkrati beneški tankerji niso bili zavrnjeni v službi. Praviloma sta ga poganjala ruski in kazahstanski plin, da bi nato gorivo prenesla na Maestro, ki ga je dostavljal v Sirijo.
Omejitve neposredne oskrbe z naravnimi viri v to arabsko državo potiskajo podjetja k sivim shemam. Obenem strokovnjaki ne verjamejo, da velike količine nosilcev energije na tak način pridejo v Sirijo. Obstajajo druge, bolj priročne možnosti. Na primer, ponovna nabava plina in ponovna najemnina prek morja.
Uporaba majhnih plovil (2-5 tisoč ton) prav tako zamuja ta čas. Za napolnitev tankera s prostornino več kot 100 tisoč ton je potrebnih več kot desetina črpalk z donatorskih ladij. Vse nezakonite operacije se izvajajo v prosti coni, ladje, ki blago dostavijo na namembni kraj, pa so včasih na morju leta in nikoli ne pristajajo v pristanišču.
