Kancler je ime številnih vladnih mest v različnih državah. V Zvezni republiki Nemčiji je kancler predsednik zvezne vlade, v carski Rusiji je bil v razpredelnici državni uslužbenec prvega razreda. V srednjeveški Poljski je veliki kronski kancler vodil kraljevi urad in bil odgovoren za zunanjo politiko države.
Koncept "kanclerja" se je pojavil v srednjem veku, ime izvira iz latinske besede cancellarius in nemške Kanzler. V obeh primerih je pomen izraza enak - tajnica pri oviri, ki ločuje sodišče od javnosti. V srednjem veku so ga fevdalci imenovali za vodjo pisarniške delavnice, katere avtoriteta ni bila nič manjša kot pri pisarjih starega Egipta.
Zgodovina delovnih mest
V Nemčiji se je leta 1867 pojavil koncept zvezne kanclerke in ga imenoval za vodjo vlade severnonemške zveze. In v Weimarski republiki in v nemškem cesarstvu je bil to rajški kancler. Toda od leta 1918 do 1919 so osebo na takem položaju imenovali "minister-predsednik" ali "predsednik sveta komisarjev." Od leta 1949 do 1990 v NDR je bilo mesto kanclerja imenovano za predsednika Sveta ministrov.
V nemškem cesarstvu bi lahko rajški kancler neposredno vplival na zakonodajni postopek, toda cesar ga je imenoval na to mesto, ga je tudi odstavil. Reich kancler je bil neposredno podrejen cesarju.
Po letu 1918 je kanclerja imenoval predsednik rajha, odstopil je tudi s funkcije, kancler pa je poročal parlamentu. In če je rajhstag nenadoma izjavil nezaupanje kanclerju, je bil dolžan odstopiti. I.e. v Weimarski republiki je imel oseba na tem položaju manj moči in je bil odvisen od parlamenta in predsednika. In po weimarski ustavi:
- kancler Reich naj bi določil glavne usmeritve politike;
- za ta območja je bil raichstag odgovoren kancler rajha;
- na takšnih območjih so sami ministri rajha vodili sektorje, ki so mu bili zaupani;
- vendar so ti ministri odgovarjali tudi rajhstagu.
V nemškem temeljnem zakonu so se te določbe ponovile skoraj dobesedno, a so bile pozneje kritizirane zaradi nedoslednosti, ker je bil rajnski kancler izenačen s predsednikom, vendar je moral odgovoriti na rajhstag.
Parlamentarni svet je nato omejil pooblastila zveznega predsednika, mesto zveznega kanclerja pa je politiki dalo dodatno težo. Nadalje so se položaji kanclerke le še okrepili in kanclerka je obdržala pravico do določitve glavnih političnih usmeritev države, ki so se ji morali držati vsi ministri. In zahvaljujoč temu se zdaj človek v takšnem položaju šteje za najmočnejšo postavo v političnem sistemu Nemčije.
V Ruskem cesarstvu je bil kancler izenačen z generalnim admiralom v mornarici, feldmaršalom v vojski in tudi resničnim državnim svetovalcem prvega razreda. Kanclerja je kontaktirala "Vaša ekscelenca", to je bila uradna oblika naslova.
Čin kanclerja je bil običajno dodeljen ministrom za zunanje zadeve, in če bi imel minister razred II, bi ga lahko imenovali za podpredsednika. In najvišji državni položaji v Ruskem cesarstvu so pripadali tem ljudem.
Vendar je bilo v celotni zgodovini ruskega cesarstva manj kanclerjev kot vladajoči monarhi: v državi je bil le en kancler, in ko je umrl, so minila leta, preden je bil imenovan novi.
Uradno kancler v Ruskem cesarstvu ni bil preklican, a po smrti zadnjega od njih Gorčakova na to delovno mesto ni bil imenovan nihče.
Vloga v zvezni vladi Nemčije
Po temeljnem zakonu ima zvezna kanclerka pravico do oblikovanja direktiv, vendar isti zakon predpisuje načelo oddelka in kolegialno načelo. Načelo oddelka pomeni:
- ministri neodvisno vodijo svoja ministrstva;
- kancler ne more posegati v posamezna vprašanja s svojimi pogledi;
- ministri morajo obvestiti kanclerja o pomembnih projektih na ministrstvih.
Kolegijsko načelo zahteva, da Kolegij reši nesoglasja s strani zvezne vlade, v dvomljivih situacijah pa je kancler dolžan upoštevati odločitev, ki jo bo sprejela zvezna vlada. Hkrati lahko kanclerka imenuje in razrešuje ministrska mesta ter lahko ureja število ministrov in njihove naloge.
Zvezna kanclerka je v očeh javnosti najpomembnejša politična osebnost. Pogosto je predsednik stranke, kot so Adenauer v letih 1950-1963, Erhard leta 1966, Koch v letih 1982-1998 ali Merkel od leta 2005, vodja frakcije, ki podpira vlado. Vendar v skladu s temeljnim zakonom Zvezne republike Nemčije niti zvezni kancler niti ministri nimajo pravice:
- zasedejo drugo plačano mesto;
- se ukvarjati s podjetništvom;
- ali biti del upravnega odbora podjetja, ki želi ustvariti dobiček.
Podrejeni organi
Zvezna kanclerka ni vodja zvezne kanclerke, vodja je minister ali državni sekretar, ki ga imenuje. Zvezna kanclerka pa kanclerju zagotovi pristojno osebje na vsakem področju.
Kanclerka neposredno pošlje vladnemu tiskovnemu centru, katerega naloge vključujejo obveščanje javnosti o politiki in obveščanje vlade o novicah.
Zvezna obveščevalna služba je v pristojnosti kanclerja, obveščevalni proračun pa je vključen v proračun zvezne kanclerke. Z neposrednim dostopom do tajne službe dobi kancler prednost v zadevah varnosti in zunanje politike.
