Model socialne politike je niz orodij, ki jih država uporablja za reševanje socialnih vprašanj. Takšen model praviloma temelji na posebni doktrini, ki se razlikuje po stopnji vpliva in vpliva države na družbeno sfero. Obstaja več klasifikacij modelov socialne politike in vsak od njih odraža enega od vidikov družbene usmeritve.
![Image Image](https://images.culturehatti.com/img/kultura-i-obshestvo/36/modeli-socialnoj-politiki.jpg)
Socialdemokratski, konzervativni, liberalni in katoliški modeli
O vprašanju števila modelov socialne politike politologi še niso dobili nedvoumnega mnenja. Obstaja več klasifikacij, od katerih vsaka velja za enako resnične. Naslednja klasifikacija pa se lahko šteje za najbolj uporabljeno. Po njenih besedah obstajajo 4 modeli socialne politike: socialdemokratska, konservativna, liberalna in katoliška.
Ključno merilo za ocenjevanje teh modelov je verjetnost za pozitivno rešitev dveh problemov: težav z zaposlovanjem in revščine.
V socialnodemokratskem modelu je pozornost usmerjena na socialno prerazporeditev dohodka s pomočjo fiskalne politike. Pa tudi o zaposlovanju delovnega dela prebivalstva.
V konzervativnem modelu je velik poudarek na zaposlovanju, vendar socialna prerazporeditev ne velja. V tem modelu je najbolj izrazit pojav "delovno revnih".
Za liberalni model je značilna nizka stopnja zaposlenosti, vendar precej visoka stopnja socialne prerazporeditve.
V katoliškem (imenovanem ga tudi latinsko) modelu zaposlovanja in socialne prerazporeditve država zelo malo pozornosti namenja.
Modela Beveridge in Bismarck
Druga pogosto uporabljena klasifikacija je Komisija Evropske skupnosti (EU). V tej klasifikaciji ločimo dva glavna modela socialne politike: Beveridge in Bismarck.
Za Bismarckov model je značilna vzpostavitev tesne povezave med stopnjo socialne zaščite in uspešnostjo poklicne dejavnosti. V tem primeru se socialni prejemki uresničujejo v obliki zavarovalnih prispevkov. Z drugimi besedami, socialna zaščita v tem modelu ni odvisna od državnega proračuna.
Model Beveridge temelji na postulatu, da ima vsaka oseba, ne glede na svojo pripadnost aktivni populaciji, pravico do varnosti (čeprav minimalno) v primeru bolezni, starosti ali kakršne koli druge omejitve svojih virov.
Financiranje takega sistema poteka z davki iz državnega proračuna. In v tem primeru se izvajata načelo nacionalne solidarnosti in koncept distributivne pravičnosti.