Mstislav Leopoldovič "Slava" Rostropovič (rusko: Mstislav Leopoldovič Rostropovič, 27. marec 1927 - 27. april 2007) sovjetski in ruski čelist in dirigent. Velja za enega največjih violončelistov 20. stoletja. Poleg svoje interpretacije in tehnike je bil znan kot avtor novih del, ki so razširili repertoar violončela bolj kot kateri koli violončelist pred ali po njem.
Mlada leta
Mstislav Rostropovič se je rodil v Bakuju v Azerbajdžanski SSR v družini glasbenikov, ki so se preselili iz Orenburga: Leopold Rostropovič, slavni čelist in nekdanji študent Pablo Casals, ter Sofija Nikolajevna Fedotova-Rostropovič, nadarjena pianistka.
Rostropovič je odraščal in otroštvo in mladost preživel v Bakuju. Med drugo svetovno vojno se je njegova družina vrnila v Orenburg, nato pa 1943 v Moskvo. Pri štirih letih začne Rostropovič študirati klavir pri materi. In pri desetih letih pod vodstvom očeta začne spoznavanje violončela.
Leta 1943 je pri 16 letih vstopil v moskovski konservatorij, kjer je pri stricu Semyonu Kozolupovu študiral igranje violončela in klavirja in umetnost dirigentske palice in kompozicije pri Vissarionu Shebalinu. Eden od njegovih učiteljev je bil Dmitrij Šostakovič. Leta 1945 je na prvem tekmovanju za mlade glasbenike v zgodovini Sovjetske zveze osvojil zlato medaljo. Leta 1948 je diplomiral na konservatoriju in že leta 1956 na istem mestu postal profesor violončela.
Prvi koncerti
Rostropovič je leta 1942 dal svoj prvi koncert za violončelo. Prvo nagrado je dobil na mednarodni glasbeni podelitvi v Pragi in Budimpešti v letih 1947, 1949 in 1950. Leta 1950 je pri 23 letih postal laureat Stalinove nagrade. Takrat je bil Rostropovič že dobro znan v svoji državi in se je takrat aktivno ukvarjal s solistično kariero, poučeval je na konservatoriju v Leningradu (Sankt Peterburg) in Moskvi. Leta 1955 se je poročil z Galino Višnevsko, vodilno sopranistko Boljšega gledališča. Leta 1956 se jima rodi hči Olga, leta 1958 pa hči Elena.
Rostropovič je veliko sodeloval s sovjetskimi skladatelji tiste dobe. Leta 1949 je Sergej Prokofjev napisal svojo sonato za violončelo pod 22-letnim Rostropovičem, naslednje leto pa je dal koncert na podlagi del Svyatoslava Richterja. Leta 1952 mu je Prokofjev posvetil simfonični koncert, ki ga je leta 1952 mojstrsko izvedel Mstislav. Nič manj plodno je sodeloval z Dmitrijem Kabalevskim in Dmitrijem Šostakovičem.
Njegova mednarodna kariera se je začela leta 1963 na konzervatoriju v Liegeu (s Cirilom Kondrašinom) in leta 1964 v Zahodni Nemčiji.
V tujini aktivno sodeluje s skladatelji svetovnega razreda, kot so Benjamin Britten, Henri Dutitier, Vitold Lutoslavsky, Krzysztof Penderetsky, pa tudi z Olivierjem Messianom.
Rostropovič se je pri Leu Ginzburgu lotil zasebnega pouka dirigiranja in novembra 1962 v Gorkyju je prvič vstal pri dirigentski konzoli ter izvedel štiri odlomke iz Lady Macbeth iz Mtsenška in Šostakoviča, orkestriranje pesmi Mussorgsky in ples smrti. Leta 1967 je na povabilo Boljšega gledališča dirigiral operi Čajkovskega Eugena Onegina.
