Protestantizem je ena od smeri krščanstva, ki se je pojavila v XVI. Osnova teologije protestantov je več dogem, ki so nesporne resnice dogme. Do danes so te resnice sprejete v celotni protestantski cerkvi.
Temeljne doktrinarne resnice protestantov so več načel, ki prikazujejo glavne dogmatične definicije. Za protestante je torej pomemben samo študij iz svetih spisov. Noben drug vir ni verodostojen, saj obstaja koncept Sola scriptptura, ki v latinščini pomeni "samo sveto pismo". Biblija je izjemna avtoriteta za protestante. Vse tradicije, ki niso del svetih besedil Svetega pisma, so zavrnjene.
Drugo dogmo protestantizma lahko imenujemo doktrina, da se človeka reši samo vera. V protestantski teologiji ta definicija zveni kot Sola fide ("samo vera"). To je pokazatelj, da samo vera lahko človeka povzdigne pred Bogom. Za praktikante protestantizma je potrebna vera. Poleg tega je odrešenje človeka odvisno samo od vere in ne od dejanj. Dobra dela so običajna dobra praksa, ki nima smisla doseči raj.
V dogmi protestantizma je še posebej pomembna definicija božanske milosti. Prav ona je zmožna rešiti grešnika, ne glede na njegovo voljo. Milost je videti kot nezaslužen dar, ki ga Bog izliva na vernika. V protestantski teologiji ta dogma zveni kot Sola gratia ("samo milost"). Rezultat tega v številnih različicah protestantizma je nauk o splošni predodrejenosti, po katerem je Bog sprva določil, da bodo nekateri rešeni, druge pa do smrti. Poleg tega človek ne more več spremeniti svoje usode.
