V pogrebnem obredu verniki prosijo Boga, naj oprosti grehe pokojnikov. Duhovnik bere dovolilno molitev, ki odpušča pokojnike. Živi ljudje zaupajo v Božjo milost in zaupajo, da bo Gospod dobil svojega otroka. Vendar so samomori v Cerkvi prepovedani.
V pogrebni službi pravoslavni verniki prosijo Boga, naj podari nebesa mrtvim. Vsak član Kristusove Cerkve mora biti zavzet. Toda v kanonski praksi Cerkve je pogrebno služenje samomorov prepovedano, ne glede na to, ali je bil človek kristjan ali ne. To je posledica dejstva, da samomor lastne svobodne volje zagreši greh ubijanja njegove osebnosti. Iz svetega pisma je znano, da morilci ne podedujejo nebeškega kraljestva. Poleg tega primer, ko se je človek lahko kesal. Samomor nima možnosti, da bi se pokesal. Zato to grozodejstvo stori z grehom umora in gre v večnost.
Pravoslavni nauk določa, da pri pogrebu samomorilcev ni smisla v obsegu splošne predstave o bistvu prihodnjega življenja. Doseganje raja ni samo cilj ali nagrada za človeka. Nebeško kraljestvo je rezultat človeškega življenja. Smrt je prehod osebe iz enega stanja v drugo, vektor življenja ljudi na zemlji pa sega v večnost.
Glavni razlog za samomor je prepričanje osebe, da je njegovo življenje postalo neznosno in se je sprevrglo v pekel. Če človek misli, da živi v peklu in umre po svoji svobodni volji, potem mu ideja o peklu sledi v drug svet. Izkaže se, da Cerkev človekove svobode ne krši. Če je storil samomor, če je celo življenje pekel in se njegova osebnost ne obrača k Bogu, ampak, nasprotno, krši božji načrt zase, potem Cerkev ne more več pomagati. Človek se je sam odločil.
Lahko pa obstajajo razlogi za pogreb samomorov. Na primer, kadar obstajajo medicinski dokazi o duševni motnji osebnosti, ko se je oseba zaradi podobne bolezni poškodovala do smrti. Pogrebna služba se v tem primeru lahko opravi z dovoljenjem škofa. Toda ti primeri niso tako pogosti.
