Pravoslavna krščanska cerkev v Rusiji je v bistvu država znotraj države, ki ima svoje zakone, ukaze in tradicije. V skladu s tem ima ta država tudi svoje organe, ki spremljajo izvajanje cerkvenih kanonov. Ena izmed njih je Sveta sinoda.
Funkcije svete sinode
Sveta sinoda obravnava vsa organizacijska vprašanja Ruske pravoslavne cerkve, vključno z interakcijo s tujimi in tako imenovanimi nereligioznimi verskimi združenji katere koli vrste.
Poleg tega je odgovoren za medsebojno delovanje župnij v državi, izvajanje in upoštevanje krščanskih kanonov in redov ter sprejem najpomembnejših organizacijskih in finančnih vprašanj.
Sveta sinoda se ukvarja s popularizacijo pravoslavne vere, ne le med prebivalci v svoji državi, temveč tudi v tujini, podobno delo opravlja le v okviru državne zakonodaje. Na njegovih plečih je tudi zatiranje napadov predstavnikov drugih ver in spodbujanje etničnega sovraštva na podlagi religije.
Zgodovina nastanka svete sinode
Potrebo po ustanovitvi upravnega organa cerkvene oblasti je sprožil Peter I leta 1700, po smrti patriarha Hadrijana. Po mnenju ruskega carja je bil nadaljnji obstoj pravoslavja brez ustreznega vladanja nemogoč, saj niso bila organizirana nobena pereča vprašanja, cerkvene zadeve pa so neizogibno prešle v zaton.
Prvi "predstavnik" cerkvene oblasti je bil tako imenovani samostanski red, ki se je leta 1718 preimenoval v Duhovni kolegij in dobil svojo listino - Duhovno uredbo. In tri leta pozneje je vladni organ ruskega krščanstva priznal carigrajski patriarh Jeremij III in dobil današnje ime - Sveta sinoda.
Vsi, ki so bili prisotni na tem visokem zasedanju ali so postali njegovi člani, so bili dolžni izreči prisego, ki je bila po svojem značaju izenačena z vojsko, kršitev pa je bila strogo kaznovana. Nekaj pozneje je Sveti sinod dobil obsežnejše in pomembnejše določbe in je bil zadolžen ne le za cerkvene zadeve, temveč tudi za palačo, nekatere pristojnosti zakladnice in državnega urada, vodil pa je tudi kraljevski arhiv.
