Mnogi se predstavljajo kot kristjani, hkrati pa v svojem življenju niso prejeli zakramenta svetega krsta. To vero v ljudsko zavest določa "vera v srce", ki absolutno ne potrebuje cerkvenega "obreda". Takšno razmišljanje ne ustreza svetovnemu pogledu pravoslavne osebe, saj verovanje v Boga pomeni zaupati vanj. Zato se morata zaupanje in vera izkazati v izpolnjevanju Božjih zapovedi.
Novozavezno pismo jasno navaja potrebo po svetem krstu. Matejev evangelij se konča z Gospodovimi besedami, da apostoli učijo vse narode, krstijo jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. V drugih krajih evangelija Kristus govori o potrebi po rojstvu iz vode in duha, kar je pokazatelj novozaveznega krsta. Izkaže se, da zakramenta svetega krsta ni vzpostavil človek, ampak sam Gospod Jezus Kristus.
Če je človek verujoč, naj to pokaže na konkretnih delih, se kot kristjan postavi ne le v svojem srcu, ampak tudi v družbi.
Zakrament svetega krsta je duhovno rojstvo človeške osebe. Gospod je o tem ponovnem rojstvu za večno življenje govoril v intervjuju z Nikodemom v Janezovem evangeliju. V krstu človeka posvoji Bog, postane neposreden član krščanske cerkve. To je predpogoj za dosego večnega življenja (raj), pod pogojem, da si bo človek po krstu prizadeval za Boga. Gospod rešuje ne le vsakega človeka posebej, temveč celotno njegovo Cerkev. Zato je odvisno od tega, kakšen odnos ima človek do pravoslavne cerkve in trenutka zveličanja.
Po pravoslavni veri v zakramentu krsta se odrasli odpuščajo vsi grehi. Življenje se začne s čisto skrilavcem. Na novo krščeni ima možnost, da opusti nekdanje grešno življenje in začne obnavljati svoje bitje. V krstu dojenčkov, ki so brez greha, se zasleduje pranje izvirnega greha, ki ga na ta svet absolutno vsi ljudje prihajajo.
V zakramentu svetega krsta se božja milost spusti na človeka, ki naredi novo krščenega svetnika. Želja po svetosti je za pravoslavne osebe glavni cilj in smisel zemeljskega življenja. Seveda človek v življenju izgubi milost, ki jo je prejel pri krstu. Vendar Gospod ne pušča vernikov v Njega. Ko je postal kristusova cerkev (ko je bil krščen), lahko človek že nadaljuje z drugimi rešitvenimi cerkvenimi zakramenti, na primer spovedjo in obhajilom.
Poleg tega je človeku v zakramentu krsta dan sveti nebeški zavetnik in angel varuh.
Izkazalo se je, da zakrament krsta vidi izpolnitev zaveze samega Boga. Resnično verujoča pravoslavna oseba mora sprejeti to zakrament, preden vstopi v Kristusovo cerkev. Krst se ne sprejema zaradi zemeljskega materialnega bogastva, ampak zaradi prihodnjega večnega življenja. Človek se v zakramentu krsta združi s Kristusom, ki ga hudič zavrne in izrazi svojo voljo do dobrega, odreče se zlu.
Sveti krst je prvi bistveni korak človeka do svojega odrešenika Jezusa Kristusa. Vso preostalo življenje bi si moral verujoč človek prizadevati, da bi postal popolnejši in po potrebi očistil svojo dušo od grehov in se s tem približal svojemu Stvarniku in Odrešeniku.
