Begunska institucija, ustvarjena za reševanje življenj civilistov v vojaških spopadih, v sodobnem svetu sproža čedalje več razprav. Tako politične kot javne osebe poskušajo določiti najbolj jasna merila za odobritev azila, da bi na eni strani pomagali potencialnim žrtvam konfliktov in na drugi upoštevali možnosti držav gostiteljic.
Navodila za uporabo
1
Begunci obstajajo od izbruha vojaških spopadov. Postopoma je z zapletom birokratskih postopkov in poostritvijo mejnega nadzora postalo potrebno ustvariti poseben status za ljudi, ki iščejo odrešitev pred preganjanjem v drugi državi. Še pred drugo svetovno vojno so nekatere države sveta izdajale posebne vizume Judom, ki jim je grozila napotitev v koncentracijska taborišča v nacistični Nemčiji. Vendar enotnega sistema in mednarodnih obveznosti glede vprašanja beguncev ni bilo. Šele v petdesetih je ZN sprejel begunsko konvencijo, po kateri se oseba, ki je zapustila svojo državo zaradi preganjanja ali življenjske grožnje in je bila priznana kot begunec, ne more vrniti v državo, iz katere je pobegnila.
2
Trenutno stanje kaže, da status beguncev postaja vse bolj nejasna kategorija. Postanejo begunci ne samo iz političnih, temveč tudi iz ekonomskih in celo podnebnih razlogov. Hkrati se razvite države vse bolj srečujejo s položajem ilegalnih migracij, prikritih v begunce - vse več ljudi iz razvitih držav, ki ne morejo priti v želeno državo na drug način, tja pridejo ilegalno ali na turistično vizum in zaprosijo za status begunca, četudi v domovini pa ni prave nevarnosti.
3
Boj proti takim migracijam poteka z različnimi metodami. Številne države zaostrijo merila za begunce - predložiti morajo več dokazov, da je bilo njihovo življenje resnično ogroženo.
Druge države, na primer Francija, poskušajo pospešiti obdelavo begunskih dokumentov. Dejstvo je, da zagotavljanje tistih, ki bežijo pred preganjanjem, najpogosteje pade na pleča države, ki jih sprejme. Zato lahko hitrejši pregled vrednostnih papirjev državi prihrani denar, prispeval pa bo tudi k hitrejšemu vključevanju pravih beguncev.
Tretji način je uporaba medpomnilnih držav. Na primer, leta 2013 je Avstralija sklenila sporazum s sosednjo Papuo Novo Gvinejo, da bodo vsi begunci, ki so prispeli v Avstralijo, šli tja in iskali zatočišče neposredno na Novi Gvineji.
4
Poleg problema ponarejenih beguncev obstaja tudi težava povečanja števila ljudi, ki so resnično ogroženi v svojih državah. Zato ZN za reševanje begunskega problema izvaja mirovne napore in poskuša normalizirati razmere v državah, v katerih potekajo vojaški spopadi. Lahko pa ugotovimo, da je resnično zmanjšanje števila beguncev mogoče pričakovati le s povečanjem življenjskega standarda v najrevnejših državah in z odhodom totalitarnih in avtoritarnih režimov.
