Evangelij nam govori, da je Kristus ljudi pogosto nagovarjal s prispodobami. V človeku naj bi vzbudili določena moralna čustva. Kristus je uporabil prispodobe kot slike za jasnejše razumevanje osnovnih moralnih resnic krščanstva.
Prispodoba o carju in farizeju je navedena v Lukovem evangeliju. Tako Sveto pismo govori o dveh ljudeh, ki so šli v templje moliti. Eden od njih je bil farizej, drugi pa publicist. Farizeji so v judovskem ljudstvu imenovali ljudi, ki so imeli status strokovnjakov za Sveto pismo Stare zaveze. Farizeji so jih ljudje spoštovali, Judje so lahko bili verski učitelji prava. Davčniki so se imenovali davkarji. Ljudje so do takšnih ljudi ravnali prezirno.
Kristus nam pove, da je farizej, ko je vstopil v tempelj, stal na sredini in ponosno začel moliti. Židovski učitelj prava se je zahvalil Bogu, ker ni bil tako grešen kot vsi drugi. Farizej se je skliceval na obvezne poste, molitve, ki jih je opravil v Gospodovo slavo. Obenem je bilo rečeno z občutkom nečimrnosti. Za razliko od farizeja je dajalec skromno stal na koncu templja in se s ponižnimi besedami udaril v prsi, naj mu Gospod usmili grešnika.
Kristus je, ko je končal svojo zgodbo, ljudem sporočil, da je javni mož prišel iz templja, ki ga je upravičil Bog.
Ta pripoved pomeni, da človek ne bi smel imeti ponosa, nečimrnosti in samozadovoljstva. Publican je bil norček pred Bogom, saj se je bolj hvalil, pri tem pa pozabil, da ima vsak človek določene grehe. Publican je pokazal ponižnost. Izkusil je globoko občutek kesanja pred Bogom za vse življenje. Zato je publicist skromno stal narazen in molil za odpuščanje.
Pravoslavna cerkev pravi, da ponižnost in razumevanje lastnih grehov skupaj s kesnim občutkom povzdiguje človeka pred Boga. Objektivni pogled na svojo grešnost odpira človeku pot do Stvarnika in možnost moralne popolnosti. Nobeno znanje o Bogu ne more biti koristno, če je človek na njih ponosen in se postavi nad druge ljudi.
