Potrditev pripadnosti začasno ustvarjeni skupini in izpolnjevanje določenih zahtev se imenuje beseda "akreditacija". Najpogosteje je ta beseda slišati od učiteljev, ki razpravljajo o podaljšanju akreditacije izobraževalne ustanove, ali od novinarjev, ki se želijo udeležiti tiskovne konference.
Akreditacija je postopek, med katerim se razkrije skladnost predmeta z normami, zahtevami in osnovnimi klasifikacijami, ki jih določa zakon. Akreditacija ni značilna za industrijski sektor, za katerega so bila razvita pravila licenciranja in certificiranja. Postopek akreditacije se uporablja v storitvenem sektorju, ki ga obravnavamo v širšem smislu (to so neposredne storitve, na primer izobraževalne in umetnostne ter novinarstvo itd.)
Najpogosteje spadajo pod akreditacijo:
- visokošolske ustanove, - množični mediji, - zdravstvene ustanove
- diagnostični centri, - laboratoriji in raziskovalni inštituti, - certifikacijski centri.
Vrste akreditacije
Obstajata dve vrsti akreditacije: državna in nedržavna.
Nedržavno izvajajo certificirane (torej predhodno "preverjene" države) zasebne neprofitne organizacije, ki imajo lahko svoje enote, na primer državne ali regionalne.
Državne akreditacije izvajajo in redno potrjujejo različne zvezne službe. Po opravljeni kateri koli akreditaciji in po zaključku vseh postopkov s pozitivnim rezultatom se izda potrdilo, ki ga izda država, ki daje pravico do izvajanja dejavnosti po državnem standardu. Tako strokovnjaki dokazujejo visoko raven kakovosti storitev za "revidirano" organizacijo in končno ocenijo njene dejavnosti kot celoto.
Akreditacija v novinarstvu
Za razliko od mnogih področij, kjer organizacija prejema akreditacijo, je določena oseba pogosto akreditirana pri novinarju. Praviloma je to potrebno za organizacijo sodelovanja predstavnikov medijev na sestankih ali tiskovnih konferencah. V večini primerov je dovolj, da oddate osebno prijavo za udeležbo na dogodku. Takšno akreditacijo pa lahko na primer opozicijski mediji zavrnejo.
