Beseda "antologija" je starogrškega izvora in dobesedno pomeni "cvetlični vrt" ali "šopek rož." Vendar se uporablja predvsem v figurativnem smislu.
Antologije antične in srednjeveške dobe
Izraz "antologija" pomeni zbirko manjših književnih del - zgodb, pesmi, esejev, ki so jih ustvarili različni avtorji. Dela se praviloma pri sestavljanju takšnih literarnih zbirk kombinirajo po žanru ali temi.
Ohranjene so informacije o antologijah, ki so jih pripravili prebivalci antične Grčije. V različnih pisnih virih so na primer omenjene zbirke aforizmov in epigrafov, ki so jih ustvarili Meleager iz Godarda, Philippe iz Soluna, Straton iz Sard-a, Diogenian iz Herakleje. Znano je tudi, da so podobne zbirke ustvarili nekateri starodavni rimski avtorji. Žal ta dela v izvirniku niso preživela do današnjih dni.
Najbolj starodavne antologije, ki so se ohranile do danes, iz 10. stoletja. Imenuje se Palatinska antologija. To antologijo je sestavil Konstantin Kefala. Kefala je pri delu na tej zbirki uporabljal dela svojih predhodnikov. Kasneje je bila antologija o Mulletu večkrat napisana. V 14. stoletju je carigrajski redovnik Maksim Plound iz nje izbral del del, ga dopolnil z velikim številom epigramov in več pesmi, nato pa ga objavil pod krinko lastne antologije.
Konec 16. stoletja je Joseph Scaliger objavil antologijo Catalecta veterum poetarum, v kateri so bili odlomki iz starih rimskih spisov. Nato je Pierre Pete objavil še dve zbirki antologij. Te knjige so bile pozneje večkrat ponatisnjene.
Vzhodnjaki so imeli tudi številne primere takšne literature. Na primer, za avtorstvo antologije Shi-Ching je zaslužen slavni kitajski modrec in filozof Konfucij. Običaj zbiranja teh zbirk je bil značilen za Arabce. Potem ko so osvojili Perzijo, so to navado prevzeli tudi perzijski avtorji in ustvarili številne pesniške zbirke. In že od Perzijcev so jo sprejeli številni sosedje, med njimi otomanski Turki in hindujci.
