Domoljubje je moralno, pa tudi politično načelo, občutek, ki temelji na ljubezni do svoje domovine, kot tudi pripravljenosti žrtvovati zasebne interese zaradi interesa očetovstva. Sama beseda "domoljubje" je prišla iz grškega jezika.
Navodila za uporabo
1
Glavne značilnosti domoljubja so ponos na kulturo in dosežke svoje države, identifikacija sebe s svojimi rojaki, pripravljenost podrediti lastne interese interesom države, pripravljenost za obrambo domovine v nevarnih trenutkih. Izvor domoljubja je dejstvo obstoja tisočletja različnih držav, ki je bilo razlog za navezanost na kulturo svoje države, jezika in tradicij. V nacionalnih državah je patriotizem ena izmed sestavin zavesti družbe.
2
Naslednje vrste domoljubja so:
- politika (potekala je v starodavnih mestih-državah, ki so jih imenovali politike);
- etnična (njena osnova je ljubezen do lastne etnične skupine);
- cesarsko (vdanost cesarstvu, pa tudi njegovi vladi);
- država (ljubezen do lastne države, imenovana tudi nacionalizem);
- zapuščeni (navijanje-domoljubje, ki je posledica pretirane ljubezni do svoje države in ljudi).
3
V različnih zgodovinskih obdobjih je domoljubje imelo različne pomene. Na primer, v starih časih je obstajal domoljubje v odnosu do lastnih mest-držav. Hkrati na primer ni bilo splošnega grškega domoljubja. V času rimskega cesarstva so se začeli izvajati različni poskusi ustvarjanja panarimskega patriotizma, da bi vso oblast držali v rokah Rima. Ta koncept v srednjem veku ni imel pomena, ki ga je dobival v sodobnem času. Med francosko in ameriško meščansko revolucijo sta domoljubje in nacionalizem pomenila v bistvu isto stvar. Še več, nacionalizem ni bil razumljen v etničnem, temveč v političnem smislu.
4
Universalistična etika domoljubje ocenjuje kot nesprejemljiv. Trdi se, da je človek povezan ne samo s svojim narodom in državo, ampak s celim svetom kot celoto. Običajno kozmopolitizem nasprotuje domoljubju.
