Privatizacija stanovanj v lasti občin se je začela leta 1991, ko je začel veljati zvezni zakon "O privatizaciji stanovanj v Ruski federaciji". Menda naj bi bil dokončan do leta 2007, a se to ni zgodilo, zato je bilo treba zakon podaljšati še trikrat.
Navodila za uporabo
1
Prvič je bil zakon o privatizaciji razširjen s 1. januarja 2007 na 1. marec 2010, vendar to ni postalo spodbuda za državljane, da stanovanja, v katerih živijo po socialni pogodbi o zaposlitvi, prenesejo v zasebno lastništvo. Zato je Dmitrij Medvedev, ko je bil predsednik Ruske federacije, podpisal odlok o podaljšanju privatizacije do 1. marca 2013, po katerem se je naslednji in, kot je obljubljeno, končni rok za privatizacijo še enkrat podaljšal do 1. marca 2015.
2
Od tega datuma ostaja pravica do brezplačne privatizacije komunalnih stanovanj le za nekatere kategorije občanov, vključno z revnimi, tistimi, ki so v čakalni vrsti za prejem, ter učenci sirotišnic in otrok, ki ostanejo brez starševske skrbi. Te kategorije občanov bodo lahko, če bodo želele, v enem letu, ko jih prejmejo od občine, brezplačno postale lastniki stanovanj. Vsi drugi, ki se odločijo postati lastniki takšnih stanovanj, jih bodo kupili po tržni vrednosti.
3
Iz analize razmer s stanovanjskimi storitvami in tarifami je jasno, da vladno trojno podaljšanje obdobja privatizacije sploh ni bilo storjeno, da bi državljanom zagotovili drago nepremičnino. Sprememba statusa stanovanj je skrb za vzdrževanje stanovanjskih stavb preusmerila na ramena in denarnice lastnikov stanovanj, kar je bistveno zmanjšalo to postavko odhodkov v občinskih proračunih. Zdaj so vse odgovornosti ne le za vzdrževanje lastnih stanovanj, temveč tudi za vzdrževanje in vzdrževanje skupnih površin, pa tudi za remont hiš, dodeljene "srečnim" lastnikom stanovanj.
4
Poleg tega bo vlada v prihodnosti "obdavčila" davek na nepremičnine ne na inventarno vrednost stanovanj, kot je danes, temveč na ocenjeno, ki je, kot kaže praksa, neusmiljeno precenjena in znatno presega tržno. To odvrača od tistih, ki stanovanja še niso privatizirali in se jim zdi, da se jim ne mudi. In takšnih, kot pravijo strokovnjaki, ostane približno 25% celotnega števila lastnikov stanovanj.
5
Z dokončanjem privatizacije številne družine, ki čakajo na stanovanja, povezujejo upanje, da se bodo zdaj premaknile hitreje. Občine niso bile zelo pripravljene graditi novih stanovanj na socialnih programih, saj so ga takoj privatizirali prebivalci, ki so se vselili. Posledica tega je bilo povečanje skupnega števila čakalnih seznamov na tri milijone in to je bil razlog, da je povprečna čakalna doba za novo stanovanje v Moskvi 21 let, v Sankt Peterburgu pa mora čakalni seznam čakati kar 25 let.
