V Rusiji se je od antičnih časov razvil pogrebni obred. Kljub preteklim stoletjem so se številne tradicije, povezane s smrtjo, obdobjem pokojnikovega bivanja v hiši in pogrebom, ohranile do danes skoraj nespremenjene.
Navodila za uporabo
1
Trenutek, ko se je človeška duša razšla s telesom, je po zamisli ruskega naroda zahtevala najstrožje spoštovanje posebnih obredov. V nasprotnem primeru duša ni mogla najti miru in je bila obsojena na večna potepanja. Obvezni elementi pogrebnega obreda so bili poslovitev umirajočega od sorodnikov, spoved in prižiganje sveč. Najbolj grozna kazen za človeka je bila smrt brez sveče in brez kesanja. V tem primeru bi se pokojnik lahko spremenil v goula.
2
Ko so mrtvega moža zbrali na zadnji poti, so mu oblačila zašili z iglo, tj. tako da je konica igle pogledala v nasprotni smeri od šivalnega stroja. Oprani in oblečeni mrtvec je bil položen na klop z nogami do vrat. V tem primeru je moral moški ležati desno od vrat vzdolž talnih desk, ženska - na levi in čez deske.
3
Bivanje umrle osebe v hiši, pa tudi obdobje do štiridesetega dne po pogrebu, tj. Do dokončne selitve duše pokojnika v drug svet je veljalo za zelo nevarno. V tem času je bilo, kot da bi se vrata odpirala v drug svet in pokojnik je lahko pogledal ven in vlekel nekoga blizu sebe. Da tega ni mogel storiti, so mu oči zaprli s petimi prsti. Poleg tega so mrtveca privezali, da ne bi prišel iz groba in ni šel iskat svojega domačega doma. Še vedno je običajno, da črno krpo obesimo na ogledala v hiši, kjer pokojnik leži. To se naredi tako, da pokojnik ni mogel videti nikogar v ogledalu in ga ne bi vzel s seboj in tudi tako, da živi niso videli odseva krste in se ga niso bali.
4
Truplo so položili v krsto tik preden so ga odpeljali iz hiše. V antiki je veljalo za zadnje bivališče pokojnika in je bilo narejeno iz trdnega drevesnega debla z majhnim oknom. Kasneje so začeli krsto trkati skupaj z lesenimi žeblji. Pod glavo pokojnika postavi blazino, polno brivcev, ki je ostala po izdelavi krste.
5
Pokojnika so izpeljali skozi zadnja vrata ali celo skozi okno, tako da ni mogel najti poti nazaj in se vrniti v hišo. Mrtvega so peljali z nogami naprej, da ne bi videl ceste nazaj. V tem primeru krste nikakor ne smejo nositi sorodniki, da se v družini ne bi zgodila nova nesreča. Če so mrtvaca kljub temu odpeljali skozi vhodna vrata, so trikrat zadeli prag s krsto, tako da se je mrtev poslovil od rodne hiše in se nikdar več vrnil vanjo. Po pogrebni procesiji je sledila ženska, ki je mletla tla s kopalno metlo in škropila vodo, da bi odplavila sledi pokojnika. Tla po odstranitvi pokojnika so sprali z izvirsko vodo.
6
Krsto so nosili na rokah ali na brisačah. Če pokopališče ni bilo daleč od doma, potem so krsto ves čas v letu nosili na sani. Pogrebni obred je bilo treba zaključiti pred sončnim zahodom, da bi se izognili posredovanju zlih duhov. Denar so vrgli v grob, da bi si pokojnik lahko odkupil mesto na pokopališču, oblačila, žito, ki so ga posipali po krste, ko so ga vzeli iz hiše. Wake je bil urejen pri grobu. Kršitev tradicij pogrebnega obreda je grozila, da bodo pokojnika vrnili ali umrli v hišo.
