Evangeliji so knjige Nove zaveze, ki pripovedujejo o življenju Jezusa Kristusa, njegovem javnem služenju, križanju in pokopu. Za pravoslavne osebe je evangelij ena najpomembnejših knjig Biblije.
Kanonični evangeliji se imenujejo tisti, ki jih v celoti sprejema pravoslavna cerkev. V besedilu knjig Nove zaveze so štirje evangeliji. Avtorji teh navdihnjenih del so bili apostoli Matej, Marko, Luka in Janez.
Poleg teh štirih evangelijev obstajajo tudi apokrifna dela. Na primer Judejin evangelij, evangelij po Petru. Te knjige cerkev ni prepoznala kot kanonične, saj so imele dvomljivo vsebino. Prav tako ni ugotovljeno natančno avtorstvo teh evangelijev. Mogoče je, da so apokrifni evangeliji, za razliko od kanoničnih, napisani nekaj sto let pozneje od rojstva Jezusa Kristusa ali pa so bili krivoverci gnostiki avtorji apokrifov.
Kot smo že omenili, kanonski evangeliji prepoznavajo polnost Cerkve kot Matejev evangelij, evangelij po Marku, Evangelij po Luki in Janezov evangelij. Že od samega začetka razvoja krščanskega pisanja nihče od vernikov ni podvomil o avtoriteti teh svetih knjig. Prav ta dela so bila sprejeta kot absolutna resnica brez primesi različnih lažnih naukov.
Ti štirje evangeliji objektivno pripovedujejo o Kristusovem življenju in učenju, pripovedujejo o dogodkih iz nove zaveze. Že v prvem stoletju so ta dela verniki citirali. Vendar je bila uradna odobritev teh štirih evangelijev kot kanoničnih sprejeta šele v 4. stoletju.
V zgodovini krščanske cerkve 360 lahko rečemo čas sprejetja kanona knjig Nove zaveze. Ta dogodek je potekal v lokalni laodicejski katedrali. Očetje Sveta so odobrili vseh 27 kanoničnih knjig Nove zaveze, med katerimi so bili tudi evangeliji, ki so jih avtorji Marka, Mateja, Janeza in Luke. Kasneje je na VI ekumenskem koncilu (680) kanonik knjig Nove zaveze dobil univerzalni značaj.
