V krščanski družbi obstaja veliko tradicij, ki temeljijo na svetih spisih in tradiciji. Nekatere tradicije blagodejno vplivajo na duše ljudi, zato jih imenujemo pobožne. Takšne krščanske tradicije vključujejo prakso prižiganja sveč v templju.
![Image Image](https://images.culturehatti.com/img/kultura-i-obshestvo/60/otkuda-poyavilas-tradiciya-stavit-svechi-v-hrame.jpg)
Sveča je vir svetlobe. Uporaba svetilk, ki oddajajo svetlobo (ogenj), se je pojavljala že v starozaveznih časih. To kaže na nekaj simbolike, ki temelji na Svetem pismu. Tudi na začetku Božjega ustvarjanja sveta je Gospod ločil svetlobo od teme. Zato je svetloba simbol Božje prisotnosti.
V Stari zavezi so uporabljali posebne svetilke, ki so bile posode z oljčnim oljem in steno iz lana. Bila je nekakšna svetilka. Uporabljali so ga v Tabernaklu in kasneje v Jeruzalemskem templju kot simbol prisotnosti božje milosti. Takšne svetilke so se med molitvijo prižgale v tabernaklem in jeruzalemskem hramu.
Med Novo zavezo so svetilke kristjani uporabljali tudi iz prvih stoletij. To je omenjeno v knjigi Dela apostolskih. V dneh po rojstvu Jezusa Kristusa ne bi smele imenovati svetilke samo svetilke, temveč tudi same sveče. V novozaveznih časih sveče niso bile le simbolika Božje navzočnosti, ampak so jih praktično uporabljale tudi med molitvami. Sveče so torej služile kot vir svetlobe. V prvih stoletjih so kristjani molili ponoči, saj so jih preganjale rimske oblasti.
Z razvojem predpisov o službi uporaba sveč v templjih in tudi pri molitvenih sestankih že močno zahaja v krščansko življenje. Sveče niso uporabljali le kot vir svetlobe, bili so simbol nerazdelane Kristusove luči, ki je človeštvo ponesla iz noči teme.
Poleg tega sveča simbolizira žrtvovanje Boga. In že sam trenutek prižiganja sveče mora človeka spomniti na visoko poslanstvo slednje. Človek mora imeti goreče srce ljubezni do vseh okoli sebe, po lastnem zgledu, da bi ljudem prinašal svetlobo. Takšna je simbolna razlaga razumevanja sveč v sodobni krščanski družbi.
Trenutno se sveče v templjih uporabljajo kot daritve, ki so jih dali Bogu. V času, ko človek prižge svečo, je običajno moliti za svoje potrebe Bogu, Devici ali svetnikom. Sveča je lahko tudi znak človeškega spomina. Pobožna tradicija je razširjena na postavljanje sveč v spomin na pokojne ljudi.