Valery Pavlovič Belyakov je priljubljen domači igralec in režiser, kaskader in akrobat ter član Zveze ruskih filmskih ustvarjalcev. Ta večplasten umetnik je bil najbolj znan po svojih filmih v projektih "Vrnitev svetega Luke" (1970), "Boks v senci" (1972), "Rojeni revolucije" (1974-1977), "Detektiv" (1979), "Parada planetov" (1984) in Tihi priča (2007).
Prepoznavne lastnosti mnogih kinematografskih likov Valerija Belyakova so odločnost, poštenost in prepričljivost v zmagoslavju pravičnosti, ki ga v tem ustvarjalnem segmentu danes tako zelo primanjkuje.
Zanimivo je, da prav v kaskaderski vlogi ni imel enakih tekmecev na setu. Znano je dejstvo, ko se je pred snemanjem zanimal eden izmed znanih igralcev tistega časa, kdo ga bo premagal v kadru. In potem, ko mu je Belyakov odgovoril, je navdušeno odšel na "usmrtitev" in rekel: "O! Potem pa moja duša in fizionomija mirita!"
Življenjepis Valerija Belyakova
12. junija 1941 se je v naši državi rodil bodoči priljubljeni umetnik. Fant je že od otroštva pokazal posebno zanimanje za igranje, zato je takoj po končani srednji šoli vstopil v VGIK. Toda iz neznanih razlogov se je Belyakov čez nekaj časa preselil v Ščukinovo šolo, katere gledališki oddelek je leta 1966 končal.
In že leta 1972 je prejel diplomo "Ščuka" za poklic režiserja, ki je zaključil tečaj A.I. Palamiševa. Znani umetnik bo to izobrazbo uporabljal predvsem za gledališke produkcije.
Igralčeva ustvarjalna kariera
Poklicna dejavnost Valerija Belyakova se začne razvijati od leta 1964. Do leta 1970 je z dvoletnim premorom (1967-1969) nastopal na odru gledališča Taganka v prestolnici, kjer je, skupaj z Vladimirjem Vysotskim, igral v produkciji Pugačov. In potem so bili Moskontsert in IOM (igralec), Moskovski državni inštitut za kinematografijo (učitelj) in številna gledališča po vsej državi, kjer je delal kot režiser.
V devetdesetih letih je Belyakov delal v Državnem cirkusu (umetniški vodja), gledališču "Max in K" (režiser), TO "Screen" (režiser). In od leta 2001 do smrti leta 2009 je Valery Pavlovič delal kot režiser v Centralnem domu umetnikov.
Kot filmski igralec je Belyakov nastopil na snemanju v enajstih projektih, zadnji med njimi pa je bil Silent Witness (2007). Največje odmeve kinematografske skupnosti je prejel za svoje filme v filmih Tri dni Viktorja Černeševa (1968), Vrnitev svetega Luke (1970), detektiv (1979), Parada planetov (1984) in Trap (1993).
