Gospodarski spori glede dobave ruskega plina Ukrajini in tranzita plina preko njenega ozemlja v Evropo se pojavljajo občasno od leta 1993. Bistvo nesoglasja glede cen plina je v negotovem položaju Ukrajine do Rusije: ali gre za bratsko državo, ki ji lahko prinese določene koristi; ali gre za neodvisno evropsko državo, potem pa bi bilo treba cene plina izračunati po evropskih standardih.
Ozadje konflikta
Po razpadu Sovjetske zveze je bila novonastala neodvisna Ukrajina, skozi ozemlje katere je glavni plinovod prešel iz Rusije v Evropo, na razpotju: na eni strani je Ukrajina postala ločena država, brez zunanjega nadzora, na drugi strani pa je bila bratovska država na postsovjetskem prostoru. Zato je Ukrajina v preteklosti ohranila spodbude za nakup in tranzit zemeljskega plina, proizvedenega v Rusiji.
Vendar sta Rusija in Ukrajina izbrali kapitalizem kot cilj svojega nadaljnjega razvoja. Zato so realnosti tržnega gospodarstva postopoma prevzele svoj davek. Kljub znatnim popustom na dobavljeni zemeljski plin je Ukrajina do leta 1995 nabrala zelo velik dolg v višini 1 bilijona rubljev.
Gazprom je napovedal prekinitev dobave plina Ukrajini, vendar je predlagal, da se problem ukrajinskega dolga reši s prenosom dela premoženja ukrajinskih plinovodnih podjetij.
10. marca 1995 je bil po rezultatih rusko-ukrajinskih pogajanj sprejet sklep o nadaljevanju dobave plina v Ukrajino, pod pogojem, da bo ukrajinska stran v roku enega meseca predložila časovni načrt za poplačilo dolgov za plin. Nikoli ni bil zagotovljen načrt plačila dolga, vendar iz političnih razlogov Ukrajina ni bila izključena iz plina.
Po prvem maidanu
Leta 2004 se je v Ukrajini začela oranžna revolucija, med katero je bilo začrtano Ukrajinovo prizadevanje za Evropsko unijo, iz ust ust običajnih članov Maidana in nekaterih vidnih politikov pa je zvenela proruska (včasih odkrito šovinistična) retorika. Kljub temu je Rusija te spremembe sprejela zelo zadržano.
Marca 2005 je po „oranžnem udaru“ nova ukrajinska vlada Gazpromu sporočila, da je treba zvišati stopnje tranzita ruskega plina v Evropo skozi Ukrajino. Odprava preferencialnih stopenj za tranzit plina za Rusijo bo v bistvu pomenila povečanje proračunskih prihodkov Ukrajine.
Kljub temu se je Gazprom strinjal, da bo povišal prevozno tarifo, vendar jo je v zameno povezal z odpovedjo preferencialne cene plina za Ukrajino v višini 50 dolarjev in določitvijo povprečne evropske cene plina v višini 160-170 dolarjev / tisoč. m³.
Ukrajinska vlada je takšen predlog kategorično zavrnila in vztrajala pri podaljšanju prejšnjega preferencialnega režima plinskih sporazumov z Rusijo. Trmasto nepopustljivost ukrajinske strani in ne tako zakrita proruska retorika sta decembra 2005 privedla do zaostrovanja ruskih zahtev. Cena plina se je povečala na 230 USD / tisoč. m³.
Nato je bila zaradi nepodpisa pogodb o dobavi plina za naslednje leto s 1. januarja 2006 prekinjena dobava plina na ukrajinski trg. Ker pa so glavne dobave ruskega plina v Evropo izvedene po plinovodih na ozemlju Ukrajine, je po mnenju vodstva slednjega v prvih dneh leta 2006 izvozni plin nesoglasje z rusko stranjo, da bi zadovoljil svoje potrebe. To so takoj opazili evropski potrošniki.
4. januarja 2006 sta se Gasprom in ukrajinska vlada uspela dogovoriti o ceni plina v višini 95 dolarjev na tisoč. m³. Takšno ceno je omogočila mešanica dragega ruskega in poceni turkmenskega plina. Toda čez nekaj časa je Turkmenistan Ukrajini predstavil tudi zahtevke za premajhno plačilo.
