V letih 2010–2011 je številne države na Bližnjem vzhodu in Severni Afriki zajel val protestnih revolucionarnih gibanj. Te dogodke so poimenovali "arabska pomlad", Tunizija pa je postala njegova "zibelka". Po strmoglavljenju predsedniškega režima v Tuniziji se je protest razširil na Egipt, Libijo, Maroko, Jordanijo, Bahrajn, Oman. Marca 2011 so se v Siriji začeli nemiri, ki se doslej niso umirili.
"Latentna faza" sirske napetosti se je sčasoma razvila v "agresivno": med vladnimi silami in opozicijo so se začeli oboroženi spopadi. Vendar državljanska vojna v Siriji grozi globalnemu miru, zato nihče ne bi smel zaostajati.
Strokovnjaki verjamejo, da bo po Siriji Libanon takoj "razplamtel". Razmere v Libanonu v zadnjih letih so nestabilne. Nekoč uspešna turistična država je postala vrhunsko bitko med različnimi skupinami, ne le med suniti in šiiti. Tudi Libanon je napadel Izrael. Zdaj so mnogi vodilni orientalisti prepričani, da je Libanon usojen postati naslednja vez v verigi nestabilnosti na Bližnjem vzhodu.
Zaradi sirske krize se je Libanon razcepil v dva sovražna taborišča. Eden od njih, ki ga vodi gibanje Hezbollah, podpira režim sirskega predsednika Basharja al-Assada. Nasprotni tabor, ki ga vodi gibanje 14. marca, podpira naraščajočo sirsko revolucijo. Če se bo v Siriji razvila prava vojna "vseh proti vsem", bo Libanon zagotovo zajel.
Po drugi strani pa, kot ugotavlja glavni raziskovalec na Inštitutu za svetovno gospodarstvo in mednarodne odnose Ruske akademije znanosti Georgy Mirsky, potencialnega konflikta v Libanonu ne moremo postavljati v razmerje z ostalimi dogodki "arabske pomladi". Libanon je večkonfesionalna država s konfesionalnim sistemom upravljanja. V političnem odločanju sodelujejo predstavniki vseh večjih religij. V teh razmerah je diktatura v Libanonu načeloma nemogoča, kar pomeni, da ni razloga, da bi se uprli namišljenemu "uzurpatorju", kot se je to zgodilo v Libiji in Egiptu.
Druga nevarnost državljanske vojne v Siriji je tako imenovana "humanitarna pomoč" iz ZDA. Če se bo v sirskih mestih razvil oboroženi spopad, bodo Američani tam "potegnili" svoje vojaške baze, da bi obnovili in ohranili mirne razmere. S trupami ZN se tako približujejo zaželenim ruskim mejam. Nestabilnost na Bližnjem vzhodu jim lahko prinese neposredne koristi, saj pomaga zgraditi strateški "most". Z druge strani pa Kitajska že podpira Rusijo in vleče svoje čete do meje, ki je pravzaprav postala simbolična.
