Tema religije je bila in ostaja najbolj sporna v družbenem, družbenem in kulturnem življenju človeštva. Vera se nekaterim prenaša z materinim mlekom, drugi pa ostajajo ateisti vse življenje.
Pot k veri
Vsak lahko verjame v Boga, saj za to ni treba imeti nobenih posebnih sposobnosti ali pripadati posebnemu družbenemu sloju. Ne glede na družino in okolje, v katerem je oseba odraščala, je lahko ateist ali vernik. Nihče ne ve, od česa je odvisen človekov odnos do religije. Vendar se ta odnos lahko skozi življenje dramatično spremeni, na primer lahko goreč ateist postane duhovnik ali obratno.
V nečiji duši se skriva vera, ki se skriva za zunanjo nevero in zaradi določenih dogodkov in incidentov v človekovem življenju lahko izbruhne. V tem primeru je prisiljen ateizem, nezaveden, negovan s pomočjo usode. Zelo pogosto se človek, ki trdi, da ne verjame v Boga, tako preprosto prepriča v svojo odsotnost. Zanj je preprosto življenjskega pomena, je odziv, zaščitna reakcija. Ko stori grehe, človek potem trpi s svojo vestjo in se, da bi vsaj nekako opravičil te grehe, prepriča, da Boga ni, zato lahko grešite in posledic ne bo.
Hkrati je vera pot nazaj, ki vodi k Bogu in se ne skriva pred njim. Pot, ki ne opravičuje grehov, ampak jih prepozna in vodi do čiščenja od njih. Na neki točki svojega življenja mnogi začnejo iskati pot na to pot iz različnih razlogov, naj bo to nezadovoljstvo z lastnim življenjem ali iskanje smisla tega življenja. Pogosto se taka duhovna potreba pojavi šele, ko so vse nižje potrebe že zadovoljene, vendar duše miru ni bilo mogoče najti.
