Od antičnih časov je bila posebna pozornost namenjena peklu - kraju, kjer so grešniki čakali na večne muke. Še več, različne religije in narodi so imeli svoje mite, ki so tako ali drugače nakazovali lokacijo pekla.
Pekel v starodavnih mitih
V skoraj vseh starodavnih mitih je pekel, ki je sestavni del zagrobnega življenja, v ječi. Še več, tja bi lahko prišli le mrtvi in izjemoma kateri koli bogovi. Vrata pekla so bila vedno varovana. V večini mitov v podzemlju boga smrti je reka, skozi katero se prevaža poseben lik - prevodnik. V starogrški mitologiji na primer ni jasne ločitve pekla in raja kot takega. Obstaja podzemno temno kraljestvo Tartarusa, ki vlada Hadesu in kamor vsi po smrti neizogibno padejo. Stari Grki so verjeli, da je vhod vanjo nekje na zahodu in da je smrt sama povezana z zahodom. V podzemnem kraljestvu Hades je tekla reka pozabe Leta. Stari Grki omenjajo tudi reko Styx, skozi katero je dirigent Charon feniral sence mrtvih. Pomanjkanje jasnih meja med peklom in rajem ter obstoj enotnega podzemnega kraljestva v starih starodavnih narodov je predvsem posledica sinkretizma njihovega razmišljanja. Sebe so dojemali kot del narave, nekaj neodtujljivega.
Religija in literatura o nastanku pekla
Krščanske in muslimanske religije jasno ločujejo nebesa in pekel. Pekel ostaja tudi v podzemlju in v nebesih je nebesa. Poleg tega ni omemba natančne lokacije pekla, ampak navedba, da je pod zemljo.
Budizem govori o ogromnem številu pekel in njihovi posebni zgradbi, njihova lega pa velja za zemeljska črevesja pod celino Jambudvipa.
Avtorji številnih del se prav tako obračajo na temo pekla. Dente Alighieri na primer v svoji "Božanski komediji", ki opisuje devet krogov pekla, piše, da je lokacija pekla ogromen lijak, ki sega do zemeljskega središča.
