V pravoslavni krščanski tradiciji se je Cerkev na predvečer praznika Gospodovega vstopa v Jeruzalem odločila, da slovesno praznuje Lazarevo soboto. Ta poseben dan je spomin na enega najbolj neverjetnih čudežev Gospoda Jezusa Kristusa.
Praznik Lazareve sobote je poimenovan po dvojnem čudežu vstajenja Jezusa Kristusa pravičnega Lazarja. Krščanska tradicija imenuje Lazarja štiridnevni, saj se je že samo dejstvo vstajenja pravičnih zgodilo četrti dan po njegovi smrti.
Pismo nam govori, da sta bila Lazarja brata Marte in Marije. Iz evangelija je znano, da je bila ta družina Gospodu draga.
Evangelist Janez Teolog govori o dogodku Lazarjevega vstajenja. Zlasti iz opisa pripovedi o tem dogodku je razvidno, da je Lazar umrl v Betaniji v času, ko je bil sam Kristus v Pereji. Tudi med Lazarjevo boleznijo so sestre poslale Gospodu novice o bratovi bolezni. Vendar Kristus ni pohitel, da bi prišel v Betanijo in ostal v Pereji dva dni.
Sam Kristus je učencem povedal, da bo ta bolezen pokazala veliko božjo slavo. Po nekaj dneh je Kristus v sanjah ugotovil Lazarjevo smrt in odšel v Betanijo, da bi izvršil čudež vstajenja. Teologi verjamejo, da je Kristus okleval zdraviti bolne, da bi svetu razkril čudež, še bolj neverjeten kot ozdravitev od bolezni.
Tudi na poti v Betanijo Kristus je srečal Marto. Pravična ženska je s solzami rekla, da če ne bi bil Kristus prej, Lazar ne bi umrl. Vendar je Kristus sestri naznanil vstajenje njenega brata. Po Marti je srečala Kristusa in Marijo, ki sta bila prav tako v globoki žalosti.
Ko se je Kristus približal jami, v kateri je bil pokopan Lazar, je Odrešenik naročil, da se kamen odvali od vhoda do grobišča. Marta je še dejala, da je Lazarjevo truplo že začelo razpadati, ker je njen brat že četrti dan v grobu. Po tem je Kristus Bogu Očetu ponudil molitev kot znak, da čudež, ki ga je storil, ni rezultat občevanja z demonsko močjo (kot so verjeli mnogi pisci in farizeji). Kristus se je po molitvi obrnil k Lazarju: "Lazarus! Pojdi ven." Po teh besedah se je čudežno dvignil Lazar. To se je zgodilo eden najbolj neverjetnih čudežev, ki jih je v svojem zemeljskem življenju storil Odrešenik.
Pravoslavna tradicija pravi, da je bil Lazar po vstajenju prisiljen zapustiti Palestino, ker so ga farizeji hoteli umoriti, ker je bil Kristusov prijatelj resničen dokaz neverjetnega čudeža vstajenja. Lazar se je odpravil na otok Kreto, kjer sta apostola Pavel in Barnaba leta 45 posvetila za škofa Ktiona.
Leta 890 so bile pridobljene relikvije pravičnega Lazarja v Kitiji (sodobno mesto Larnaka). Devet let pozneje so relikvije enega prvih škofov Cerkve prenesli v Carigrad.
Trenutno se v pravoslavni cerkvi spomin svetega pravičnega Lazarja štiri dni praznuje dvakrat - v soboto šestega tedna Lenta (Lazareva sobota) in 30. oktobra (slovesnost v čast prenosa relikvij svetnika v Carigrad).
