Osip Emilievich Mandelstam - ruski pesnik dvajsetega stoletja, esejist, prevajalec in literarni kritik. Pesnikov vpliv na sodobno poezijo in delo naslednjih generacij je večplasten, literarni kritiki na to temo redno organizirajo okrogle mize. Osip Emilievič je sam spregovoril o svojem odnosu do literature, ki ga obdaja, in priznal, da "plava po sodobni ruski poeziji"
Otroštvo in mladost
Osip Mandelstam, rojen 3. (15. januarja) 1891 v Varšavi v judovski družini. Oče je bil uspešen trgovec z usnjenimi izdelki, mati pa učiteljica klavirja. Mandelstamovi starši so bili Judje, vendar ne zelo verni. V domovini Mandelstam so se izobraževali izobraževalci in guvernerji. Otrok je obiskoval prestižno šolo Tenishev (1900-07), nato pa odpotoval v Pariz (1907-08) in Nemčijo (1908-10), kjer je na univerzi v Heidelbergu (1909-10) študiral francosko književnost. V letih 1911-17. Študiral je filozofijo na univerzi v Sankt Peterburgu, vendar ni diplomiral. Mandelstam je član Ceha pesnikov od leta 1911 in je osebno vzdrževal tesne vezi z Ano Akhmatovo in Nikolajem Gumilevim. Njegove prve pesmi so se pojavile leta 1910 v reviji Apollon.
Kako je pesnik Mandelstam osvojil slavo zahvaljujoč zbirki "Kamen", ki je izšla leta 1913. Predmeti so segali od glasbe do kulturnih zmagov, kot sta rimska klasična arhitektura in bizantinska Agija Sofija v Carigradu. Sledil mu je "TRISTIA" (1922), ki je potrdil njegov položaj pesnika, in "pesem" 1921-25, (1928). V Tristii je Mandelstam navezal stike s klasičnim svetom in sodobno Rusijo, kot v Kamenu, toda med novimi temami je bil tudi referenčni koncept. Razpoloženje je žalostno, pesnik se je poslovil: "Študiral sem znanost o govorjenju dobro v" brezglavi žalosti ponoči."
Mandelstam je toplo sprejel februarsko revolucijo 1917, a je bil sprva sovražen do oktobrske revolucije 1917. Leta 1918 je na kratko delal na ministrstvu za šolstvo Anatolija Lunačarskega v Moskvi. Po revoluciji je postal zelo razočaran nad sodobno poezijo. Poezija mladosti je bila zanj nenehni jok dojenčka, Majakovski je bil otročji, Marina Cvetajeva pa brez okusa. Užival je v branju Pasternaka in tudi občudoval Akhmatovo.
Mandelstam se je leta 1922 poročil z Nadeždo Yakovlevno Khazina, ki ga je dolga leta spremljala v izgnanstvu in zaporu. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je Mandelstam preživljal s pisanjem otroških knjig in prevajanjem del Antona Sinclaira, Julesa Romaina, Charlesa de Costerja in drugih. Pesmi ni pisal od leta 1925 do 1930. Pomen ohranjanja kulturne tradicije je postal pesnik sam sebi namen. Sovjetska vlada je dvomila o svoji iskreni lojalnosti boljševiškemu sistemu. Da bi se izognil konfliktom z močnimi sovražniki, je Mandelstam kot novinar potoval v daljne pokrajine. Mandelstamovo potovanje v Armenijo leta 1933 je bilo njegovo zadnje večje delo, objavljeno v njegovem življenju.
Aretacije in smrt
Mandelstam je bil leta 1934 aretiran zaradi epigrama, ki ga je napisal o Josephu Stalinu. Joseph Vissarionych je osebno nadzoroval ta incident in imel telefonski pogovor z Borisom Pasternakom. Mandelstam je bil izgnan v Čerdyn. Po poskusu samomora, ki ga je ustavila njegova žena, je bila njegova kazen spremenjena v izgnanstvo v Voronež, ki se je končalo leta 1937. Mandelstam je v svojih zvezkih iz Voroneža (1935–37) zapisal: »Misli v kosti in čuti potrebo in se skuša spomniti svoje človeške oblike«, na koncu se pesnik poistoveti s Stalinom, s tem da je bil njegov mučitelj odrezan od človečnosti.
V tem obdobju je Mandelstam napisal pesem, v kateri je ženskam ponovno dodal vlogo žalovanja in ohranjanja: "Spremljanje vstalih in biti prvi, pozdravljati mrtve je njihov klic. In zločinsko je zahtevati od njih naklonjenost."
Mandelstam so drugič aretirali zaradi "protirevolucionarnih" dejavnosti maja 1938 in ga obsodili na pet let delovnega taborišča. Med zasliševanjem je priznal, da je napisal protirevolucionarno pesem.
V tranzitnem taborišču je bil Mandelstam že tako šibek, da mu je postalo jasno, kaj kmalu. 27. decembra 1938 je umrl v tranzitnem zaporu in bil pokopan v skupnem grobu.
