Katedrala Petra in Pavla, del ansambla trdnjave Petra in Pavla - znana in najbolj prepoznavna blagovna znamka Sankt Peterburga, je eden najstarejših templjev v severni prestolnici. Zgradil jo je italijanski arhitekt Domenico Andrea Trezzini, rojen v Švici, po naročilu Petra Velikega. Zakaj je Peter moral zgraditi to katedralo?
![Image Image](https://images.culturehatti.com/img/kultura-i-obshestvo/71/pochemu-bil-postroen-petropavlovskij-sobor.jpg)
V letu ustanovitve Petrograda je arhitekt Trezini naročil carju Petru, naj na ozemlju trdnjave Petra in Pavla na ozemlju trdnjave Petra in Pavla postavi leseno cerkev, imenovano po svetih Petru in Pavlu, ki je bila takrat potrebna za zaščito osvojenih knežjih dežel med Severno vojno s Švedsko, pravoslavstvo pa se je vrnilo k gradnji te katedrale na bregu Neve, saj Švedi, ki so dolgo obvladovali prvotna ruska ozemlja, so se držali luteranstva. Peter je ukazal Domenicu Trezziniju, naj začne graditi katedralo iz zvonika in ne oltarja. Ta odločitev suverena je bila posledica tega, da jo je bilo treba uporabljati kot opazovalno palubo, od koder je bilo mogoče vedno vnaprej opaziti napad švedske vojske. Poleg tega je Peter želel na bregovih Neve zgraditi arhitekturni ansambel, ki se s svojim slogom in okrasjem že razlikuje od stavb, ki že obstajajo v Rusiji. Primeri zahodne arhitekture so med potovanjem po tujini po Evropi udarili v domišljijo ruske suverene, zato ima Petrove baroke, ki jim pripada ta zgradba, značilnosti evropskih zgradb, v prvotni obliki pa je katedrala Petra in Pavla uspela stati do aprila 1756. V noči z 29. na 30. april 1756 je tempelj porušil udarec strele. Takoj je bil izdan odlok o hitri obnovi svetišča. Novi kamniti zvonik je bil obnovljen nekaj desetletij. Med vladavino Katarine II so tempelj začeli obnavljati po prvotni zasnovi Domenica Trezzinija, vendar je bila nova lesena konstrukcija spira, narasla s 112 na 117 metrov, dokončana po načrtu Browerja, poleg tega pa je že v času vladanja katedrale Petra Petra in Pavla postala uradno pokopališče ruskih carjev. Tu so bili pokopani tudi posmrtni ostanki zadnjega ruskega cesarja in njegove družine. Zato to svetišče ni le arhitekturna, ampak tudi nacionalna, ideološka dediščina ruskega naroda.