Prva stvar, ki jo človek prejme po rojstvu ali še prej, je ime. Ko se starajo, otrok raste in se razvija, spremeni se v neodvisnega člana družbe in ime ostane pri njem. Ni čudno, da ljudje cenijo svoja imena.
Psihologi so ugotovili, da človeku človek nič ne daje takega užitka kot zvok njegovega lastnega imena. Če torej hočete z nekom hitro uničiti odnos, ga nekajkrat pokličite neznanca in zagotovljen vam bo uspeh. Od kod ta odnos do vašega imena? Zakaj človek poskuša sogovornika takoj popraviti, če je izgovoren napačno? Odgovor leži v psihologiji, ko se človek rodi, svoje ime nenehno sliši iz ust svojih staršev. Postopoma se začne odzivati in zavedati se, da se nanj obračajo. Človek se v dolgih letih življenja s svojim imenom tako navadi, da ga začne obravnavati kot del sebe. Od tod izvira takšna navezanost na zvok te pritožbe, poleg tega pa si ime dajo starši, ki so ga že dolgo izbrali, pomislili, ali bo ustrezala bodočemu otroku. Zato je nošenje imena tudi določen del manifestacije spoštovanja do staršev, imena, prenesena po tradiciji, pa igrajo povsem drugačno vlogo. Najpogosteje se to dogaja po moški liniji, kjer ima sin ime svojega dedka ali očeta. V tem primeru je nekakšen simbol kontinuitete in prokreacije. Imena preučuje antroponimija. Že v starih časih so znanstveniki in misleci opazili povezavo med človekovim imenom in njegovo usodo. Od takrat se verjame, da se bo življenje otroka tako ali drugače izoblikovalo, odvisno od tega, kakšno ime so mu podelili njegovi starši. Zato je treba k izbiri imena pristopiti zelo odgovorno, nekateri pa niso zadovoljni z imeni, ki so jim jih dali ob rojstvu. Imajo ga možnost, da ga ob rojstvu spremenijo v katerega koli drugega. V tem primeru je treba upoštevati pomen in moč novega imena. Bili so časi, ko je oseba, ki je spremenila ime, začela povsem novo življenje.
