Vstop v pravoslavno cerkev vernik vidi veliko sveč in svetilk, ki gorijo pred svetimi podobami. Ta praksa prižiganja sveč pred ikonami se danes splošno uporablja v vseh pravoslavnih župnijah.
Sveča je v pravoslavnem razumevanju simbol človeške žrtve za Boga. Poleg tega ima prižiganje sveče pred sveto podobo določen pomen in nosi duhovni pomen. Tako prižiganje sveče človeka opominja, da naj bo njegova molitev "vroča", izrečena iz čistega srca. Hkrati naj se misli vernika vzpenjajo po »žalosti« - v nebo, podobno, kako se plamen goreče sveče nujno dviga navzgor, ne glede na to, v katerem položaju je sveča.
Praksa razsvetljave je iz stare zaveze. Knjiga Izhoda, ki je del Pentateuha, vsebuje dokaze o Božjem ukazu Mojzesu, naj uvede prakso prižiganja svetilk pred lokom zaveze, v kateri je bilo deset zapovedi. Takšen odlok naj bi bil po Starem zavetu "večni zakon za generacije" (Izhod 27:21). Poleg tega je Jezus Kristus v svojih prispodobah simbolično spregovoril o prižganih svetilkah, ki simbolizirajo posebno žganje. Na primer v prispodobi o pričakovanju neveste devic. Na drugem mestu evangelija je mogoče prebrati, da je gorečo svečo vir svetlobe v temni sobi, zato morajo biti človeške zadeve svetle tudi za "osvetlitev" z milostnimi deli sveta.
Sveče pred svetimi ikonami so prižgane tudi v znamenju človekove povezanosti z Bogom, božanske milosti in svetosti. Zato formalnega odnosa do polaganja sveč v templju ne bi smelo biti. Sam postopek mora nujno spremljati molitev. Sveč ne morete postaviti "hladnega" srca po sprejeti tradiciji, ker se v tem primeru spremeni v obred, ki je za kristjana popolnoma nesmiseln.
