Težko je reči, zakaj danes eksistencializem tako pogosto omenja množice. Morda zaradi lepega in premišljenega imena, morda zaradi zelo natančnega opisa "eksistencialne krize", ki je lastnost mnogih. Vendar to ne spremeni bistva - izraz se v komunikaciji z izobraženimi ljudmi vse bolj pojavlja in zato razumevanje vsaj bistva tega filozofskega stališča postaja vse bolj relevantno.
Preden govorimo o bistvu pojma, je pomembno opozoriti, da filozofski trend »eksistencializma« nikoli ni bil eksplicitno. Edini avtor, ki se je imenoval za eksistencialist, je bil Jean-Paul Sartre, ostali (kot Kierkegaard ali Jaspers) pa so se vpeljali v svoja dela in aktivno uporabljali izraz, vendar se niso ločili v ločenem toku.
Razlog je v tem, da obstoj (tj. "Obstoj") sam po sebi ni "položaj" ali vera. Gre za vprašanje in temo za razpravo o tem, kako vsak posamezen posameznik čuti sebe in svet okoli sebe. Hkrati je pomembno, da oseba ni na noben način povezana in ni navezana na svet okoli sebe: lahko rečemo, da se v tem kontekstu celotno vesolje vrti okoli človeka.
Če govorimo o "bistvu eksistencializma", potem ga lahko ločimo kot "čutno poznavanje sveta." V tem okviru avtorji upoštevajo smisel življenja, odnos do drugih, odvisnost od zunanjih okoliščin in odgovornost za svoja dejanja. Posebna pozornost v zapisih "o obstoju" je namenjena strahu in obupu: verjame se, da lahko človek v celoti spozna dejstvo, da "živi" samo, ko se sooči s smrtjo. Pogosto pravijo, da vse življenje ni nič drugega kot pot do popolnega zavedanja dejstva lastnega bitja.
Osrednji koncept tega vprašanja je "eksistencialna kriza", ki jo je živo prikazal Sartre v romanu "Navzea". Lahko ga opišemo kot vznemirjeno hrepenenje in obup, občutek nesmiselnosti in intenzivno apatijo. Podobna kriza je po mnenju filozofov posledica izgube povezanosti z zunanjim svetom.
Če povzamem, lahko eksistencializem imenujemo filozofija bivanja. Zanima jo predvsem krhkost in nesmiselnost, človeška šibkost pred svetom. A kljub vsej svoji slabosti je človek iz nekega razloga obdarjen s svobodno voljo, kar pomeni, da lahko in mora zavestno sprejeti dejstvo, da je živ.
